M. Pučnik za Razpotja: »Nasprotujem nacionalizmu kot konceptu«

0

Slovenska javnost se Marcusa Pučnika, posvojenca Jožeta Pučnika iz njegovega drugega zakona z Nemko Christel Kunath, nemara spomni iz šaljive anekdote, ki jo v izvrstnem dokumentarcu Korak pred drugimi (2003) pripoveduje Pučnikov sin Gorazd, da bi ponazoril očetov dar za sklepanje kompromisov. Sicer je o njem pri nas znanega le malo. Rosvita Pesek ga v monografiji Pučnik (Celovška Mohorjeva 2013) omeni enkrat samkrat: »Fant je bil talentiran za jezike in se je naučil tudi slovenščino« (str. 211). Danes Marcus Pučnik – ki poleg nemščine, slovenščine in seveda angleščine tekoče govori še srbohrvaško, špansko in katalonsko – živi v Barceloni, mestu, ki se zaradi svoje večjezičnosti in multikulturnosti prilega njegovi svetovljanski naravi. V zadnjih letih je postal precej znan kot ikonoklastični publicist, ki se s pomočjo široke erudicije ter ostrega, ireverentnega sloga udeležuje številnih javnih polemik. Ko se kateri od katalonskih politikov, ki se zavzemajo za osamosvojitev, sklicuje na slovenski zgled (kar se ne zgodi tako redko), je zelo verjetno, da se bo oglasil Marcus Pucnik (kakor se podpisuje) in izpostavil zgrešenost analogije. S tem si je prislužil črno piko pri marsikaterem katalonskem domoljubu – in zdi se, da mu to godi. Zna pa tudi presenetiti: pred leti je v polemiki s tedanjim vodjo stranke Katalonske republikanske levice, ki je potekala na straneh najvplivnejšega barcelonskega dnevnika La Vanguardia, omenil, da njegova sestra še danes skrbno hrani katalonsko zastavo z belo zvezdo na modri podlagi, simbolom stremljenj po neodvisni »Katalonski republiki«, ki so jo njunemu očetu Jožetu podarili prav predstavniki te »bratske levo patriotske stranke«, ko so po osamosvojitvi obiskali Slovenijo. To je bil eden redkih primerov, ko je omenil svoje družinsko ozadje. »Moje zasebno življenje je natanko to,« pravi – »zasebno«. Kar dva meseca je trajalo, preden je privolil v intervju. Ko je pogovor stekel, se je izkazal za zgovornega sogovornika, ki pa raje kot o sebi govori o javnih zadevah, ki ga prevzemajo. To je njegov prvi intervju za katerikoli slovenski medij. Pogovarjala sva se v angleščini: »Moja slovenščina je preslaba,« je skromno priznal, »bojim se, da bi že po nekaj stavkih nezavedno prešel v srbohrvaščino.«

Kako dolgo že živiš v Španiji? Kaj te je pripeljalo tja?

Na Univerzi v Hamburgu sem študiral španski in katalonski jezik, v mladosti pa sem tudi veliko štopal po Španiji. Nekega dne sem se tu zaljubil in ostal. Razmerja je bilo kmalu konec, jaz pa sem v Španiji že ves čas od leta 1990 naprej, le v obdobju med letoma 1994 in 2000 sem bil večinoma na Balkanu, kjer sem delal.

Kot vojni dopisnik, drži? Kje pa si bil nastanjen?

Tja sem se odpravil kot novinar, ja. Najprej sem večino časa preživel v Sarajevu, kasneje v Prištini. To najbrž res pomeni, da sem bil vojni dopisnik. Počel sem različne reči, a največ časa sem posvečal pisanju za časopise. Moji najbolj redni »stranki« sta bila dunajski Der Standard in madridski El Mundo.

Je zanimanje za Balkan povezano tudi s tvojim družinskim ozadjem? Tvoj očim je bil Jože Pučnik: so bile slovenske in širše jugoslovanske teme prisotne med tvojim odraščanjem?

Jugoslavija, Slovenija in očetova osebna zgodovina so bile vseskozi prisotne. Oblikovale so moje dojemanje stvari in mi omogočile specifično ozadje, ki me je v času, ko je izbruhnila vojna, gnalo k sodelovanju v različnih humanitarnih in političnih akcijah, osredotočenih zlasti na Bosno. Logična posledica je bila, da sem v Bosni na koncu pristal kot novinar.

Mi lahko zaupaš kaj več o svoji dopisniški izkušnji? Naletel sem na tekaj tvojih člankov iz devetdesetih, kjer si zelo odločno nastopil proti srbskemu nacionalizmu in razgalil podporo, ki jo je užival v določenih zahodnoevropskih političnih in intelektualnih krogih …

Kako ne bi bil kritičen do srbskega nacionalizma! Tisto obdobje je bilo grozljivo, a na nek način se čutim privilegiranega, da sem ga lahko spremljal od blizu. Vendar pa je bilo izredno težko. Dobro je, da ga je konec. Zelo dobro. Z veseljem sem pozabil na tistih nekaj bednih Miloševićevih apologetov iz Nemčije, Avstrije in drugod.
Gre pa za širše vprašanje. Nasprotujem nacionalizmu kot konceptu. Spoštujem domoljubna čustva, vendar pa je to vse, kar lahko pozitivnega povem o celotni zadevi. Sprašujem se, do katerega naroda bi lahko gojil taka čustva … Zelo pa ljubim svojo Evropo, to grozno, lepo zmedo, enotnost v raznolikosti, ki jo končno ustvarjamo.

Zase praviš, da izhajaš iz »mešane nemško-slovenske družine«; tekoče govoriš šest jezikov, živiš v dvojezičnem in multikulturnem okolju, v Barceloni: zdi se, da se popolnoma prilegaš podobi postmodernega in svetovljanskega homo europaeusa … Kakšen je tvoj odnos do narodne zavesti? Kakšen pomen ima zate nacionalna identiteta?

Nacionalne identitete moramo spoštovati, vsako izmed njih. Kaj naj drugega rečem … Kaj drugega pa še je? Ostalo so ljudje, državljani s svojimi pravicami.

In kakšen je tvoj odnos do Slovenije? Spremljaš dogajanje na Slovenskem? Ohranjaš zgolj čustveno in družinsko navezanost na našo deželo, ali čutiš, da je na globlji način zaznamovala tvojo osebno izkušnjo? Sprašujem te, ker Slovenijo pogosto omenjaš v svojih člankih, hkrati pa se izogibaš poseganju v slovensko javno sfero, tudi ko gre, recimo, za obeleževanje spomina na dediščino tvojega očeta. Tudi pred tem intervjujem si poudaril, da raje ne bi komentiral slovenskih zadev …

V zadnjih desetih letih mi ni bilo lahko. Balkan sem zapustil s posttravmatsko stresno motnjo in od tedaj nisem še dokončno našel svojega mesta v svetu. Aktualnih dogodkov v Sloveniji skorajda ne spremljam več – pa tudi v Bosni ali Nemčiji ne, če smo že pri tem. Stanujem v Barceloni in komentiram teme, ki se tičejo okolja, v katerem živim.
Res pa je, da včasih omenjam Slovenijo, da bi se zoperstavil argumentom katalonskih nacionalistov, ki radi izpostavljajo Slovenijo kot svoj vzor. Na slovensko pot k neodvisnosti v poznih osemdesetih in začetku devetdesetih gledajo kot na primer, ki je podoben njihovemu. Sam nasprotujem takšnemu pogledu, saj primerja neprimerljivo, demokracijo z diktaturo. To je žalitev za vse, ki so se borili za demokracijo v Sloveniji in celotni Jugoslaviji. Včasih tudi pokažem na razlike v detajlih, na primer na dejstvo, da si katalonski separatisti želijo Veliko Katalonijo. To je zelo nerealistično pričakovanje. Slovenija, jasno, ni šla po tej poti. Hrvaška, Srbija, pa tudi Kosovo (če se spomnimo na Osvobodilno vojsko Kosova) pa v določenem trenutku so. Kot vemo, z grozljivimi posledicami. Katalonski nacionalizem pa se noče ali ne zmore ničesar naučiti iz teh primerov, čeprav jih imajo njegovi voditelji neprestano po ustih. To mora pač nekdo izpostaviti – in jaz to izpostavljam. Skrajno absurdno, pa tudi nevarno bi bilo, če iz teh primerov, bodisi pozitivnih bodisi negativnih, ne bi odnesli ničesar.
Kot dopisnik iz jugoslovanskih vojn sem videl nacionalizem v najbolj skrajnih oblikah. Proti njemu sem se boril tudi kot novinar. Bil sem prepričan, da je informiranje eden izmed načinov, kako se zoperstavimo barbarstvu. V Bosni sem videl, kaj vse se lahko zgodi, ko nacionalizem razdre etnično mešano družbo. Katalonska družba je prav tako mešana, raznolika, katalonski nacionalizem pa vsebuje elemente etnične čistosti, ki jih globoko preziram. Zato mu nasprotujem. Tako kot sem to počel prej, drugod. Toda na srečo je ta bitka drugačna, saj poteka v času miru in demokracije. To me kar veseli.

Če torej pravilno razumem tvoj argument, praviš, da je bila osamosvojitev Slovenije sredstvo demokratizacije – pravzaprav edino možno sredstvo –, pri Kataloncih pa je ravno obratno: demokracijo uporabljajo oz. zlorabljajo za svoje nacionalne oz. nacionalistične cilje?

Ja, tako nekako vidim zadevo. Z Miloševićem se ni dalo ustvariti skupne demokratične države. Osamosvojitev je bila nuja, demokratična nuja. Toda Španija je demokratična država, zato moramo v njej delovati skladno z vladavino prava. Diskurz katalonskih nacionalistov hoče ločiti ta pojma, demokracijo in vladavino prava. Vendar ne gre tako. Katalonski predsednik Artur Mas o odcepitvenem gibanju oziroma »procesu«, kot ga sam imenuje, govori kot o »brezhibno demokratičnem«, zadnje čase ga opisuje kot »radikalno demokratičnega«. A to ne drži. Institucije se zlorablja v svoje namene, kjerkoli lahko. Začne se že pri separatistični zastavi, ki so jo v številnih občinah, povezanih v posebnem združenju za neodvisnost, razglasili za uradno. Občine temu združenju plačujejo članarino iz javnega denarja, še do nedavnega pa je imelo na razpolago brezplačne pisarniške prostore v nekaterih mestnih hišah. Lokalne dejavnosti tega združenja in njene sestrske organizacije Katalonske nacionalne skupščine (ANC) prejemajo podporo raznih občinskih in medobčinskih institucij. Pred tedni sem se udeležil tradicionalnega ljudskega praznovanja, na katerem je lokalni veljak, ki je govoril v imenu javne funkcije, na katero je bil izvoljen, zbranemu občinstvu povedal: »Madrid nam hoče vzeti to,« pri čemer je meril na praznovanje, ki ga je nekajkrat poprej označil za »simbol sobivanja«. Ta primer lepo pokaže, kako potekajo zadeve na dnevni ravni. Nihče se ne upa upreti in zaklicati: »Hej, ne zlorabljaj naše proslave za svojo strankarsko politiko!« Ko so v igri nacionalna vprašanja, se ljudje neradi izpostavljajo. In državljani utihnejo.
Mediji so tu drug problem. De facto gre za vladne medije, kar je tudi opaziti. Jasno se kaže, vsak dan. Spomnim se, da so lanskega decembra na katalonski deželni televiziji po prispevku, v katerem je predsednik Artur Mas napovedal referendum o neodvisnosti, sledile podobe zborovanj za samostojnost, na katerih so udeleženci mahali z zastavami odcepitvenega gibanja. Celoten kolaž je spremljala pomenljiva pesmica o tem, kako moramo slediti svojemu srcu in koliko poti je še pred nami itd. Trajalo je celo minuto, nato pa se je ekran počasi zatemnil … To je javna televizija. Potem so tu še zasebni mediji, ki prejemajo subvencije. Subvencije pa praviloma izkrivljajo trg. Vendar s to razliko, da se v tem primeru trguje z glasovi volivcev.
Nekoč sem rekel, da tu potrebujemo nekakšen DEMOS. Pred prvimi demokratičnimi volitvami v Sloveniji je bila že vzpostavljena določena stopnja svobode. Težava je bila v tem, kako prenesti sporočilo naprej, kako prebiti hegemonistični oblastni diskurz Komunistične partije. V Kataloniji, kjer v javni sferi prevladuje vpliv nacionalizma, se približujemo temu stanju. Takšna situacija kliče po združeni opoziciji. In nenazadnje je tu vprašanje referenduma o neodvisnosti. Eden vodilnih predstavnikov Stranke katalonskih socialistov, ki so pravzaprav socialni demokrati in so v Kataloniji v opoziciji, je nedavno izjavil, da referendum »ne bi prestal nobenega demokratičnega testa katerekoli mednarodne organizacije«. Ne bi se mogel bolj strinjati z njim.
Katalonski nacionalisti, to moram znova poudariti, se v iskanju precedensov veliko ozirajo v tujino. Pogosto omenjajo Québec. In kaj so se naučili iz quebeškega primera? Prav ničesar. Ne kanadski Clarity Act ne debata o Škotskem vprašanju nista imela nikakršnega vpliva nanje. Demokracija pa zahteva jasnost, posebno na tej točki.

Pogovarjal se je Luka Lisjak Gabrijelčič.
Prevod: Katja Pahor.

Več lahko preberete v reviji Razpotja.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.