M. Plešej, iskreni.net: “Če sem iskren, bom gotovo odkril načrt, ki ga ima Bog zame”

54

Mario Plešej je edinstven primer v slovenskem katoliškem občestvu: kot homoseksualna oseba se je odločil iskreno spregovoriti o svoji življenjski izkušnji in duhovni poti.

V času, ko se v Cerkvi čedalje bolj soočamo s problemom prikrite homoseksualnosti, v družbi pa smo zaradi teženj po spremembi temeljne zakonodaje, ki ureja zakon in družino, izkusili globoko razklanost, je njegovo pričevanje še posebnega pomena.

Mario, danes bova precej govorila o homoseksualnosti, ampak ne bi rad s tem začel intervjuja. Rad bi, da najprej nekaj spregovoriva o tvojem delu in poslanstvu. Si sodelavec Socialne akademije in v zadnjem času se še posebej ukvarjaš z vprašanjem sprave …

S Socialno akademijo sodelujem od leta 2010, leta 2012 pa sem dobil štipendijo za trimesečno usposabljanje na področju državljanske vzgoje v Nemčiji. Tam je imel eden od programov naslov »Učiti se iz zgodovine«. Ker sem moral izbrati svoj projekt, sem predlagal, da bi delal nekaj v zvezi z našo polpreteklo zgodovino.

Zakaj te tako zanimajo ta vprašanja?

Mnogi, ki me to sprašujejo, domnevajo, da imam v svoji družini probleme, povezane z drugo svetovno vojno pri nas, predvsem s poboji, in da sem zato v ta vprašanja čustveno vpleten. Ampak ne, moja družina teh bolečih izkušenj nima. K tem vprašanjem me spodbuja preprost krščanski vzgib: delati za mir, delati za spravo, saj je to ena temeljnih nalog kristjana.

Kje smo danes s spravo v Sloveniji?

Zelo se strinjam z ameriškim veleposlanikom Mussomelijem, ki pravi, da v Sloveniji nismo navajeni in sposobni odprto govoriti o težavah. Po mojem mnenju smo Slovenci značajsko taki, da se težko pogovarjamo o težkih stvareh. Zato se te težave kopičijo, tako na osebni ravni, v človeku, kot v medosebnih odnosih in na družbeni ravni.

Če se ne pogovarjaš o težavah, jih tlačiš in ne daš iz sebe, se to nabira v človeku in v nekem trenutku izbruhne. Zato prihaja do toliko izpadov, na katere vedno znova reagiramo zelo čustveno in nismo sposobni racionalne, argumentirane razprave.

V zadnjem času ugotavljam tudi, da ljudje ne verjamejo več, da sploh kdo govori resnico. Prevladuje prepričanje, da je to, kar nekdo pove, blefiranje, igra. To sem zelo občutil v zadnjem času, ko sem javno spregovoril o svoji homoseksualnosti. Med komentarji sem zaznal, da enostavno nekateri ne morejo verjeti, da sem lahko o tem spregovoril, predstavil svoja stališča in da obenem nisem povezan z nekimi ozadji ali lobiji.

To je težava na področju sprave. Ne več strah, kot je bil pred leti, ampak nezaupanje ter pomanjkanje poguma za odprto razpravo na kulturen način, razpravo, ki ohranja dostojanstvo tvojega sogovornika.

Najbrž si tudi zaradi svoje življenjske zgodbe bolj senzibilen za to, kar si zdaj omenil. Kot homoseksualna oseba si verjetno občutil problem tlačenja tega, kar je v človeku, željo po odprtem pogovoru, potrebo, da se ob tem ohrani človeško dostojanstvo. Velik korak na tem področju si naredil, ko si javno spregovoril o svoji izkušnji. Zakaj si se za to odločil za ta korak?

Tega dejanja nisem posebej načrtoval. Mislim, da je Duh deloval, da sem spregovoril ravno v tem trenutku. Bilo je več spodbud. Ena je bila zagotovo, ko je papež Frančišek poslal vprašalnik v pripravi na škofovsko sinodo o družini. Nekaj vprašanj se je dotikalo tudi homoseksualnosti.

Ko sem bral ta vprašanja, sem bil precej presenečen, o kakšnih stvareh sprašuje papež, presenečen, da je zelo realističen – recimo, ko sprašuje, kako približati otrokom iz istospolnih zvez krščansko vero. Na vprašanja, ki zadevajo homoseksualnost, sem odgovoril tudi sam in povedal, kaj mislim o odnosu Cerkve do teh vprašanj.

Drugi vzgib sem doživel v Nemčiji, kjer sem bil v začetku januarja, ko se je prvič izpostavil en profesionalni nogometaš, ki je homoseksualec. Nagovorilo me je, da je zbral toliko poguma in spregovoril v okolju, ki velja za zelo »moško« in kjer ni prostora, kot se je sam izrazil, za neke »mehkužne moške«, ampak terja »bojevite može«.

Pogovarjal se je Štefan Kržišnik.

Celoten intervju lahko preberete na iskreni.net.


54 KOMENTARJI

  1. Odgovori gospoda Plešeja so, hvala Bogu, umirjeni in brez kakšnega gneva do katoliške Cerkve.

    Po drugi strani je njegov predlog o formalnem priznanju (ali blagoslovu) t. i. istospolnih partnerskih zvez v popolnem nasprotju z načeli katoliške spolne etike in tudi specifičnimi navodili, ki jih je že leta 2003 izdala Kongregacija za nauk vere. V kolikor bi Cerkev na tej točki popustila javnim pritiskom, bi morala spremeniti dobršen del svojega (moralnega) nauka. Upam, da se gospod Plešej zaveda drastičnosti in nerealnosti svojega predloga. Konec koncev je s svojim oglašanjem na to temo (četudi brez slabih namenov) pri marsikomu povzročil zmedo, posledično pa tudi pri njih vzbudil neuresničljiva pričakovanja.

    V intervjuju je pravilno izpostavljena misel, da je brez občestva nemogoče živeti v čistosti. Naloga vseh katolikov je spremljanje vseh, ki se trudijo za čistost (ne glede na osebne okoliščine); spremljanje v ljubezni in resnici, spremljanje, ki ni lažno usmiljenje (opravičevanje, relativizacija), ampak nudenje opore za življenje po celostnem Nauku, ki osvobaja.

    Glavna ovira gospoda Plešeja je verjetno pomanjkanje želje po osvoboditvi, ozdravitvi izpod svojega nagnjenja. V kolikor ne zaupa v Božjo moč (pa tudi moč nekaterih terapij), se mu bodo težave vračale, ostajal bo ujetnik svoje “drugačnosti”. Bog namreč ne zahteva le omejitev, ampak daje tudi milost, da se prvotne težave rešijo.

    Sicer je obravnavano tematiko nedavno tega dobro pojasnil gospod Poznič: https://www.casnik.si/index.php/2014/01/ … zocaranja/

    S tem komentarjem zaključujemo oglašanje na to temo.

    • Mene osebno zanima – ker tukaj javno operiramo z imeni in priimki, koga “Ad Dominum” predstavlja? Pišete namreč v množini?

      • Bolje bi bilo osredotočati se na vsebino (kar je bilo sporočeno). Zastranitve ne bodo nikomur pomagale.

        Blog Ad Dominum je glasnik vernih katoličanov različnih stanov, ki želijo zvesto hoditi po poti svetosti in s spoštovanjem svetega izročila.

        http://ad-dominum.blogspot.com/

        • Če se greste neko organizirano zavzemanje (čemur lahko rečemo aktivizem), potem je to nekaj drugega kot le razpravljanje o neki vsebini, kjer ni nujno pomembno, kako se kdo piše.

          Kdor kliče k akciji in pričakuje, da mu bodo še drugi sledili, je pošteno, da pove kaj več o sebi.

    • Khmm … ko govorite o ozdravitvi oz. osvoboditvi od grešnega nagnjenja, pravite skoraj natanko to, kar pravijo zagovorniki gender teorije, le da je pri vas izbira oz. sprememba dopustna le v eni smeri!

  2. Razen popolnoma nerealističnih pričakovanj glede sprememb katoliškega moralnega nauka se mi intervju zdi v redu.

    Manjka le vprašanje o organiziranem zavzemanju za spremembe znotraj Cerkve (čemur lahko rečemo aktivizem), kar je Mario Plešej napovedal oz. razglasil v svojem prispevku “RKC = reforme katoliške Cerkve?”

  3. Kdor bere Maria Plešeja skozi doktrinarna očala, se bo gotovo najprej in najdlje ustavil ob razmišljanjih o spremembi nauka.

    Premalo pa ga beremo skozi pastoralna očala. Ta nam odkrijejo bogastvo njegove izpovedi, ki jo sicer zlahka prezremo.

    Recimo: “V vsem času, odkar se zavedam te svoje osebne okoliščine, sem se moral bolj ali manj sam angažirati za svojo osebno rast. Jaz sem moral biti tisti, ki sem delal prve korake, ni bilo nikogar, ki bi prišel do mene.” In pa: “Nisem pa dobil nikjer dobrih odgovorov. Bilo je nepoznavanje problema, nihče ni vedel, kaj bi mi povedal, nihče se ni v to poglabljal.”

    Ali morda čutimo klic tudi v teh besedah? Ali pa nas nagovarjajo samo one o nauku?

    Ne bojmo se za nauk. Bojmo pa se našo pastoralo.

    Mario Plešej se je izpostavil z imenom in priimkom, s svojo življenjsko izkušnjo, s tem pa tudi z ranljivostjo. Sam to zelo cenim.

    Želel bi si, da bi to bila bolj stalna praksa. Tudi pri Ad Dominum, ki so zelo dobri poznavalci nauka.

    Ampak res, laže se je skriti za nauk, za osebno izkušnjo se je težko.

    Krščanstvo ni ideja, ampak hoja za Njim.

    • Jaz pa mu tega ne priporočam. Izpostavljati se s svojo ranljivostjo ni prav nič pametno. Morda vi to cenite, jaz tega ne priporočam nikomur.

    • Tudi meni se zdi škoda, da razprave o spreminjanju nauka zastirajo, kar je res lepega in dobrega v izpovedi Maria Plešeja.

      Mario Plešej ima sicer pravico kjerkoli govorito o čemerkoli, vendar bi bilo po mojem mnenju boljše, če bi zavzemanje za spreminjanje nauka prihranil za drugačne priložnosti: o tem je že odgovarjal na vprašalnik, naj se organizirajo okrogle mize s strokovnjaki, pogovori se lahko s svojim škofom in mu predlaga, kar je potrebno itd.

      Žal se je marsikdo pač ustrašil aktivizma, ki ga je Mario Plešej napovedal oz. razglasil v svojem prispevku “RKC = reforme katoliške Cerkve?”

    • 1. Tema ni Ad Dominum.

      2. Sodelavci bloga niso vseskozi isti (v povezavi je stanje za junij 2013).

      2. Pastorala ni ločena od doktrine. Gre za dve “orodji” z istim izvorom in ciljem.

      Mir vsem in vse dobro!

  4. Poznavalci nauka kljub vsemu ne znajo odgovoriti Mariu na njegovo vprašanje: “Kakšen načrt ima bog z njim kot homoseksualcem?”. Zaenkrat je vzdržnost edina opcija, ki jo nauk ponuja. Mario je eden redkih, ki mu to uspeva. Ravno tako so zelo redki tisti, ki so postali heteroseksualci.

    Zakaj je torej Bog do homoseksualcev tako zahteven? Homoseksualci nimajo niti možnosti svobodne odločitve, kot jo imajo recimo celibaterji.

      • Torej je homoseksualnost hiba in z njo je treba živeti, podobni kot s svojo hibo živijo invalidi ali pa slepi. Tudi možno.

          • Kaj pa je potem poanta? Jaz sem tako razumel:

            “And as my friend J. said when I told him recently about my homosexuality, “I guess if it wasn’t that, it would have been something else.” Meaning that nobody lives without a burden of one kind or another.”

          • burden pomeni “breme”, ki ga ima pač čisto vsak svojega (it’s hard to be anything and Catholic)

          • In kaj je v breme invalidu drugega kot njegova invalidnost?

            Razlika je v tem, da invalidu njegova hiba ne povzroča močnih in nerešljivih skušnjav.

    • Poznavalci nauka kljub vsemu ne znajo odgovoriti Mariu na njegovo vprašanje: “Kakšen načrt ima bog z njim kot homoseksualcem?”

      Mogoče zato, ker niso Bog?!

  5. Mene se vprašanje homoseksualnosti pravzaprav ne tiče, bolj me žene radovednost in občutek, da nauk na področju spolnosti na splošno ni čisto popoln ali pa je včasih narobe razumljen. Ne zdi se mi popolnoma nič narobe, če se o teh stvareh pogovarjamo. Kakšnih (večjih) sprememb v nauku pa tako ali tako nihče ne pričakuje.

    Dobro bi bilo, ko bi kakšen poznavalec nauka malo podrobneje razložil področje spolnosti na splošno.
    Kakšna je po nauku vloga zakonske spolnosti? Ali je v glavnem namenjena rodovitnosti? Spolnost kot “pomoč” zakoncema, da se lahko globlje (čustveno) zbližata? Ali je po nauku v njej še kaj več?

    • Zadeva s tradicionalno družino je naj bi bila naravnana tako, da ji družba pomaga, saj “prinaša” otroke, ki so naša bodočnost. Nekako je privilegirana, če jo primerjamo z našo skupnostjo Uničevalci laškega piva. Za te privilegije vsi prispevamo nekaj kot davkoplačevalci. In s tem se strinjam.

      Nič nima proti, če homoseksualci živijo skupaj, ampak ne za moj denar! Živijo naj skupaj za svoj denar in drugim naj pustijo živeti! Če smo mi kristjani sprejeli Božjo voljo, da nismo homoseksualci, naj nam ne vsiljujejo svoj pogled, svoje vrednote. In naj pustijo otroke mamam in očetom! Naj se prenehajo lagati, da je tradicionalna družina slabši prostor za otroke kot homoseksualna skupnost, kar sem v tisti znameniti kampanji dostikrat bral in slišal.

      • Jaz mislim, da Mario Plešej nima popolnoma nič skupnega s homoseksualnimi aktivisti (razen prirojenega nagnjenja), ki širijo propagando, kot jo opisujete, ravno tako nima nič skupnega z lobijem. Jaz tudi ne maram teh aktivistov. Ravno tako so imeli Iskreni.net z njimi zelo slabe izkušnje. Vprašanje glede tega sem Mariu postavil že tukaj.

        • No, v tem primeru pa je gospodu Mariu odgovorila že skupina kristjanov v prvem komentarju: “Glavna ovira gospoda Plešeja je verjetno pomanjkanje želje po osvoboditvi, ozdravitvi izpod svojega nagnjenja. V kolikor ne zaupa v Božjo moč (pa tudi moč nekaterih terapij), se mu bodo težave vračale, ostajal bo ujetnik svoje “drugačnosti”. Bog namreč ne zahteva le omejitev, ampak daje tudi milost, da se prvotne težave rešijo.”

  6. Če lahko dodam še kratko razmišljanje glede blagoslova homoseksualnih parov.
    Naziv "blagoslov" morda včasih razumemo preveč enodimenzionalno. Če nekdo nekaj "blagoslovi" ali "požegna", pogosto to razumemo le kot odobritev, se pravi, nekaj podpiše, naredi znamenje (signum – sign – segen). Ima pa naš slovenski izraz povsem slovanski izvor (blago-slov), kar pomeni isto kot v grščini in latinščini (eu-logia, bene-dictum) "dobra beseda" oz. "izreči dobro besedo" (v angleščini se v ta namen uporablja glagol "to bless" namesto "to sign", kar pomeni, da nekdo nekaj podpiše, odobri). Običajni blagoslovi v smislu zakramentala, ko škof ali duhovnik blagoslovi (nabožne predmete, morda kakšen novozgrajeni objekt), pomeni, da ga ali izvzame iz povsem posvetne rabe ali pa morda pomeni Božjo zaščito za tisti predmet/objekt.
    Obstaja pa še tretja dimenzija blagoslova – človek s tem, da nekoga blagoslavlja, želi vse dobro, dejansko omogoči, da se na nekom vrši Božja volja. Se pravi, blagoslov gradi tisto, kar želi Bog, ruši pa to, kar gradi satan. In v tem smislu razumem Jezusovo vabilo, naj blagoslavljamo tiste, ki nas sovražijo. Ne samo, da se odpovemo maščevanju, ampak da nanje kličemo Božjo moč. To presega običajno človeško logiko v smislu "sovraži svojega sovražnika". In v tem smislu lahko razumem, kaj pomeni blagosloviti neki homoseksualni par – blagoslov naj bi pripomogel k temu, da bosta živela v skladu z Božjo voljo, kajti le takšna drža daje notranji mir. To pripombo dajem predvsem zaradi pričevanj, da so nekateri škofje blagoslavljali ali še blagoslavljajo istospolne pare. Ta blagoslov nima zakramentalne razsežnosti, tako kot jo ima sklenitev zakonske zveze. Je pa spodbuda k celovitemu spreobrnenju in ozdravljenju. Morda še kratko pričevanje: v molitvi pogosto blagoslovim tudi (post)komuniste. In opažam, da se tisto, kar je hudega, ruši, tisto, kar je dobro, pa se gradi. Blagoslov je zmaga nad satanom in njegovim delom.
    Pozdrav in blagoslov vsem.

  7. Kopiram in potrjujem:

    Papež Frančišek je lepo povzel to problematiko: “Kdo sem jaz, da bi sodil”.
    Tudi sam ne mnislim nikogar soditi. Tudi Jezus je rekel grešnici, da je tudi On ne bo sodil. Vendar je ni pohvalil v njenem ravnanju. Čeprav jo je povsem sprejel v njeni človeški ranljivosti, jo je povabil k novi kvaliteti življenja z besedami: “Pojdi in ne greši več.”
    Božja zapoved je jasna: “Ne ubijaj!”

    Živimo v času, ko ima kultura smrti veliko moč, če ji pustimo, da nam diha za ovratnik. In v čem je njena moč?
    Presenečeni boste, ko vam to do konca razkrijem. Njena moč je prav v popuščanju greha in privczemanju grešnih navad za povsem normalne in sprejemljive.
    Vsi ljudje smo poklicani živeti zdržnost, se pravi čistost v medsebojnih odnosih, celo mmož in žena. Vse drugo namreč vodi v smrt. Bog pa ima z nami drugačen načrt. Izraelcem po preroku jasno pove: Misli blaginje imam zate, prihodnosti upanja polne. A postavlja jasen pogoj zanjo; izpolnjevanje zapovedi. Njjihovo prelamljanje namreč vodi v uničenje in smrt.

    Človek božji, kam te vodi tvoje istospollno nagnenje, ki resnici na ljubo ni zapisano v tvojih genih in gotovo ni nekaj dobrega, saj te vleče v odnose, ki vodijo v smrt. In tega ne spremeni niti to, da bi bile vse bolezni, povezane s prepovedanimi spolnimi odnosi, popolnoma obvladljive in ozdravljive. Bog ima zate čudovit načrt, ki ga boš spoznal šele, ko boš zašivel v odnosih s soljudmi tisto čistos, ki jo je On sam predvidel.
    Pomembno je vedeti, da nagnenje samo po sebi ni greh. Popuščanje temu nagnenju pa seveda ni dopustno, kakor ni dopustno sdpolno razmerje izven zakramenta svetega zakona. Drugačno gledanje na to provblematiko ni krščansko. Je pa prav da se o stvareh in problemih odkrito pogovarjamo in drug drugemu pomagamo odkrivbati tisti načrt, ki ga ima naš Stvarnik z vssakim izmed nas. Ki ni ne homoseksualni ne lezbijčni. Razodeva pa se nam zelo odkrito po Cerkvi in sv. Pismu in na posebno čudovit način po Teologiji telesa Janeza Pavla II.

    Bodite povezani s Cerkvijo, sprejmite njene pogoje o prejemanju zakramentov, postanite živi udje in pustite, da postanete orodje po katerem bo Sveti Duh še naprej Gradil Jezusovo Cerkev in širitev božjega kraljestva med nami v telesno in duhovno kkorist nas vseh.
    Božjega blagoslova in vse dobro vam želim.

    • Vzroki za Homoseksualnost so zelo zapleteni in v marsičem še neraziskani. Nikakor ne drži, da so vsi geji že od rojstva taki (določeni z geni, kot je dokazoval dr. Hammer). Mnogo je tudi socialnih vzrokov (npr. zlorabe v otroštvu, zaradi katerih oseba kasneje zavrača nasprotni spol). Rane, ki jih povzročijo zlorabe je seveda možno zdraviti. Zdravljenje v tujini obstaja, take zgodbe, kot je zgodba Luce pa pričajo o tem, da je ozdravljenje mogoče.

  8. Spoštovana g. Plešej in g. Kržišnik, hvala za to, da sta slovenski (katoliški) javnosti z res vrhunskim intervjujem posredovala problematiko homoseksualnosti. Posebna hvala g. Plešeju za iskrenost in pogum.
    Ob taki pripovedi lahko sprevidimo, da je sočutje do soljudi (ljubezen do bližnjega), pomembnejše kot vsi paragrafi.

  9. Če koga tu zanima mnenje Boga o genezi homoseksualnosti naj si prebere 1. poglavje pisma Rimljanom (od 18. vrstice dalje).

    • Ivo Kerze: slisi se, kot da enacis Pavlove besede z mnenjem Boga. V katoliski teologiji, pa tudi v dogmatiki, smo malo bolj previdni glede moznosti.
      Ali to pomeni, da je vse, kar Pavel pravi, treba upostevati kot mnenje in morda celo ukaz Boga? Na primer tisto o zenskah? Pa se kaj bi se naslo 🙂

      • Ne vem za gospoda Ivota, vendar je moj odgovor DA! Sveto pismo je Božje delo!

        Imate vi, gospod Simon drugačno mnenje? Mislite, da posamezne odlomke ni treba jemati resno? ¸

        Krivda človeštva
        Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico. Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli in veličastvo neminljivega Boga zamenjali z upodobitvami minljivega človeka in ptic, četveronožcev in plazilcev.
        Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja telesa. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen. Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi. In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovemu umu, ki ni prestal preizkušnje, tako da počenjajo, kar se ne spodobi. Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so, obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem, brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja. Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo. (Rim 1, 18-32)

        • Gornji odlomek govori brezbožnih in krivičnih ljudeh, “ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico”.

          “Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, …”, skratka nečistovanjem vseh oblik, tudi homoseksualnosti.

          To najbrž zagotovo velja za druščino Baričevič&co, pa tudi za lobi.

          Med bezbožneže, krivičnike in dušitelje resnice pa mislim, da nikakor ne morete šteti intervjuvanca v gornjem prispevku. Pri njem do homoseksualnosti zagotovo ni prišlo zaradi brezbožnosti ali krivičnosti, vsaj ne po njegovi krivdi.

          • Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi.

          • Torej, gospod J … pazite na protislovje: Bog ustvari homoseksualca in ga nato obsodi??? Lepo vas prosim … 😮

          • Saj to protislovje muči tudi mene …

            … ampak vas čisto nič ne razumem.

            Protislovja npr. ni, če predpostavimo, da je konkretni homoseksualec grešnik. Ampak kaj konkretno je potem (bil) greh intervjuvanca? Če ni iskren in je kaj zamolčal, potem je stvar jasna. Kaj pa, če je iskren?

  10. Mislim, da vedno znova gre za to, da nas vleče to in ono, marsikdaj je mimo “dobrega” (nam je bilo dano spoznati, tako npr. koga mika pornografija, drugi bi varal, tretji bi kradel, četrti je preveč na računalniku itd) in gre za to, kaj naredimo s svojimi “slabimi” nagnjenji, “grešnimi” željami …
    Živeti v skladu s tem, kar po vesti spoznamo.
    Za vsa področja življenja gre.

  11. Saj sploh ni povedal, kateri je njegov greh. Še več, nekako je uspel povezati homoseksualnost in spravo. Kot da je sprava kriva, da jaz poželjivo gledam za tujo ženo on pa za moškim. In potem ponuja vtis, DA MORAVA POŽELJIVO GLEDATI! Božja beseda v Svetem pismu je jasna! In Bog nam je dal dovolj pripomočkov, da jo izpolnimo! Dovolj … če hočemo. Pa smo spet pri prvem komentarju.

  12. Bog je svoje mnenje o homoseksualcih (mimo Pavlove besede, ki sicer je Božja Beseda [tudi
    glede žensk])izrazil mmg tudi s kaznovanjem Sodome. Dragi bratje in sestre, živimo v času skoraj vsesplošnega malikovanja tega sveta in pozabe na Boga. Zato sledi (kot kazen ali kot posledica, kakor hočete) naša neurejenost na čustvenem in nagonskem področju, o katerem govori sv. Pavel. Nekdo se tem trendom bolj upira, nekdo manj. Slednji postanejo in ostanejo homoseksualci. To ni le moje mnenje,da smo si na jasnem, ampak povsem jasno sporočilo Božje Besede.
    Iskreni.net s to pro-sodomitsko kampanjo, ki jo zganjajo se tem trendom evidentno ne upirajo. Tako pa, hote ali ne hote, se spreminjajo v orodje zla (v sicer prijazni in srčkani, zato pa toliko bolj nevarni opravi). Ne jim nasedat. Štefan & Co. nehajate zavajati ljudi v pogubo.
    Glede g. Plešeja in podobnih žrtev sodobnega brebožnega sveta pa seveda ostaja, da molimo za njihovo spreobrnjenje. Žalostno je, da v programih nove evangelizacije (denimo v našem PIP-u) nisem zasledil kakega posebnega poudarka na duhovni oskrbi, ki bi merila na spreobrnejnje od sodomije, ki je gotovo eden izmed velikih problemov današnjega sveta in Cerkve.

        • Kot jaz razumem Simona, je Sv. pismo precej manj jasno glede teh vprašanj kot predpostavljajo nekateri komentatorji. Glede Sodome ni sporno, da je končala v ognju in pepelu, podobno kot Pompeji in še kakšno mesto v zgodovini človeštva. Da se je to zgodilo ravno zaradi njihovih spolnih praks, je malo manj jasno.
          Nisem biblicist in ne zagovarjam dotičnih spolnih praks, vendar mi zdrava pamet nekako pravi, da bo zadeva verjetno malo bolj kompleksna. Na primer, iz dialoga med Abrahamom in Bogom izhaja, da so vsi prebivalci Sodome grešili in zaslužijo smrt. Glede na to, da so bili med prebivalci tudi ženske in otroci, sodomija verjetno ne bo edini greh. Ampak, kot rečeno, nisem biblicist. Konec koncev Ezekijel in tudi Pavel seznam grehov začneta s prevzetnostjo, ošabnostjo, zoperstavljanju Bogu – scenarij torej, ki spominja na Adama, Evo in kačo.

          • Je pa očitno sodomija tisti greh, ki je tu edini posebej izpostavljen v prikazu v Sv. Pismu (1 Mz 19, 5). Očitno kot ena izmed najhujših stvari, ki se tam dogaja.
            “Pripelji ju ven k nam, da ju spoznamo” so rekli “vsi, od dečkov do starcev” (1 Mz 19, 4). “Spoznati” pomeni v Sv. Pismu spolni odnos (prim. 1 Mz 4, 1). Obsodba homoseksualnosti je stalnica Sv. Pisma in celotnega izročila cerkvenih očetov ter učenja Cerkve. Kdor uči drugače je izven izročila.

          • To pa vsekakor drzi, da je obsodba homoseksualnih spolnih praks stalnica v izrocilu. In da si je tezko predstavljati kaj bolj zavrzenega kot je skupinsko posilstvo popotnikov, ki bi jih clovek ali mesto morali gostoljubno sprejeti (kot je malo pred tem storil Abraham), o tem tudi ne more biti dvoma.

Comments are closed.