Slovenski mediji ne nadzirajo dela Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, temveč z njo tvorno sodelujejo v političnih likvidacijah.
Med novinarji in mediji na eni ter obveščevalnimi službami in tajnimi agenti na drugi strani lahko iščemo odnose na dveh relacijah: sorodnost in konfliktnost. Medije in obveščevalne službe lahko postavimo na skupni imenovalec, oboji namreč obveščajo. Mediji obveščajo javnost o relevantnih zadevah v družbi, obveščevalne službe obveščajo vlado in državni politični vrh, da se lahko pravilno odloča o pomembnih zadevah za državo. Podobno kot obveščevalci tudi novinarji zbirajo informacije, jih obdelujejo, analizirajo, komentirajo, si postavljajo vprašanja in tudi odgovore. Novinarji za javnost, tajni agentje za vlado. Tudi tajni agenti pišejo poročila in analize, vendar z oznako tajno, novinarji pa pišejo poročila zato, da jih objavijo.
Konflikt med obveščevalnimi službami in mediji je tudi v sami naravi informacije: za medije je pomembna odprtost virov informacij, obveščevalne službe pa svoje vire informacij in tudi same informacije pred javnostjo skrivajo. Za kvalitetno delovanje obveščevalnih in varnostnih služb je pač potreben institut tajnosti, ki pa je medijem tuj, da ne rečem sovražen, in se proti temu borijo. Mediji in novinarji svoje delo opravljajo v imenu javnosti, zaradi instituta javnosti imajo mediji tudi pravico dostopa do mnogih podatkov. Konflikti med obveščevalnimi službami in mediji ter novinarji pa nastajajo tudi zaradi velike novinarske površnosti, zaradi konkurence na medijskem trgu in zaradi tega, ker v želji, da bi bili prvi, velikokrat pišejo zgodbe, ki ne ustrezajo resnici.
Ta odnos sodelovanja in konfliktnosti velja že od pamtiveka, tako dolgo, kot obstajajo tajne službe in mediji. V Sloveniji so ti odnosi šli skozi dve fazi. Prvo obdobje lahko umestimo v čas komunizma in nekdanje Jugoslavije, ko so mediji, ki so bili takrat še javna občila ali sredstva javnega obveščanja, in novinarji, ki so imeli status družbenopolitičnih delavcev, imeli nalogo ohranjanja obstoječega družbenega sistema, torej socializma in socialističnega samoupravljanja.
Na domačem terenu je bilo veliko novinarjev-ovaduhov, druga zgodba pa so dopisniki na tujem. V prejšnji državi na tujem skorajda ni bilo dopisnika osrednjih medijev, ki ne bi hkrati še vohunil za Udbo. Naša posebnost je bila, da je Udba in z njo novinarska jugoslovanska dopisniška srenja ovajala in sledila našim ljudem, emigraciji, ki jo je Udba postavila na prvo mesto zunanjih sovražnikov. Na tujem so sledili našim ljudem, ki so se umaknili ali bili pregnani iz države zaradi avtoritarnega režima. Doma pa je Udba preganjala še njihove sorodnike.
Še danes lahko med dopisniki iz tujine najdemo posamezne novinarje, ki imajo udbovski dosje. V tujino so seveda odšli najbolj preverjeni novinarski kadri, to so bila dobro plačana dopisniška mesta v svetovnih prestolnicah, ki so bila tudi nagrada za partijsko lojalnost, ne toliko odraz novinarjeve kakovosti. Pred dvema letoma so udbovsko preteklost ugotavljali tudi za nekdanjega ogovornega urednika Dela in bivšega poslanca Pozitivne Slovenije Mitjo Meršola, ki je v času, ko je bil v slovenski redakciji londonskega BBC, delal tudi za jugoslovansko tajno službo.
Drugo poglavje teh odnosov pa je pisano v današnjem času, v samostojni Sloveniji. Le naivna in zaslepljena javnost kupi medijsko fikcijo, kako slovenski novinarji z imenitnim preiskovalnim novinarstvom odkrivajo afere na področju obveščevalnega sektorja. Resnica afer je, da te nastajajo ob skupnem pisanju scenarijev Sove in novinarjev.
Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
