Razsodba Ustavnega sodišča RS v primeru Patria bo seveda imela svoje pravne in tudi politične implikacije, zanimiva pa je še druga plat te zgodbe, to sta medijska in politična refleksija na ta dogodek. Razsodbo ustavnega sodišča so na eni strani hitro prekrili aprilsko-majski prazniki, ki jih Slovenci še vedno združimo v skorajda pol meseca trajajoče počitnice, na drugi strani pa takojšnje angažiranje nove medijske vojne, ko so na bojno polje proti Janezu Janši poslali novinarko, ki je doslej preganjala branjevke na Obali, sedaj pa je staro solato zamenjala z deset let staro in prestano elektronsko korespondenco. Če bi Janši v tej deset let stari papirnati solati našli en sam indic kaznivega dejanja, potem ga bi že zdavnaj spravili v zapor. Kadar se Janez Janša pojavi kot medijski osumljenec za en sam krajcar, mu dobro uglašeni medijski orkester zaigra vedno isto kantato z znanimi solisti in mešanim pevskim zborom. Kadar je položaj obrnjen, namreč ko je Janša na neki stopnji oproščen kakršnekoli obtožbe, je temeljna zaveza dominantnih medijev čim manj publicitete, čim prejšnja pozaba, skorajda zaprisežena molčečnost in hkrati priprava na nov medijski spin. Ta človek enostavno ne sme zajeti sape. V teh dneh nisem slišal kakega priznanja – skromnega kesanja itak ne gre pričakovati –, češ, v tem primeru sem se zmotil, afero sem napačno ocenjeval, s svojim komentarjem sem naredil napako in ljudem povzročil krivico. V teh dneh tudi nisem slišal razprav o politični kulturi in morali ali o politični higieni, kar je sicer precej pogosto prisotna tema v našem političnem in medijskem prostoru, vendar le takrat, ko se fokusira na točno določeno osebo ali opcijo.
Pojem politične kulture bom vzel bolj za vsakdanjo rabo. Sociologi in politologi se s tem fenomenom ukvarjajo na strokovni in znanstveni ravni ter pišejo obsežne razprave vse od časa Platona in naprej, v publicistične namene pa naj mi bo dovoljeno, da ga uporabljam bolj široko in svobodno. Če pojem »politična kultura« razdelimo na prafaktorje, pridemo do politike in kulture. Kultura naj bi bila nekaj omikanega in dostojanstvenega, taka pa naj bi bila tudi politična kultura.
In če bi bilo v Sloveniji količkaj politične kulture, potem bi dan po razsodbi seveda odstopil pravosodni minister zaradi objektivne odgovornosti, saj v njegov resor spadata tožilstvo in sodstvo. Ker ni politične kulture, tega ni storil. Tudi vse njegove argumentacije, kako se ne čuti odgovornega in ne namerava ponuditi odstopa, so se zavozlale v floskule in prazne besede. Janeza Janšo so zaprli v času parlamentarnih volitev in zadnja slovenska volilna olimpijada ni bila enakopravna in volitve niso bile legitimne. Če bi Miro Cerar premogel kanček politične kulture, potem bi po razsodbi ustavnega sodišča stopil pred slovenski narod in povedal, da volitve zaradi krivičnega sojenja in zapora vodje opozicije niso bile poštene, ter napovedal, da bo po svojih močeh naredil vse, da se čim prej zgodijo nove parlamentarne volitve. V kakšni urejeni državi z dolgoletno demokratično tracijo bi to bilo mogoče, v Sloveniji seveda ne. Predsednik države Borut Pahor bi k sebi poklical vodje parlamentarnih političnih strank in predlagal načrt razpustitve parlamenta ter datum predčasnih volitev.
Politična kultura je tesno povezana z vprašanjem morale, o kateri je tako na veliko pridigal aktualni predsednik vlade, čeprav vprašanja politične kulture nikakor ne moremo vezati ali enačiti z moralo ali etiko.
Več lahko preberete na Slomedia.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
