M. Petek, Slomedia: Obveščevalne službe in slovensko novinarstvo

6

V Sloveniji sta se ta teden začela dva sodna postopka proti novinarjem. Novinarko Dela Anuško Delić preganja država, ki ji očita izdajo državne skrivnosti, Igorja Kršinarja in Primoža Lavreta s tednika Reporter pa tožita zaradi razžalitve bivša šefa Udbe, Janez Zemljarič in Silvo Gorenc. Če bi bila Slovenija normalna država, potem ne bi bilo ne enega ne drugega sodnega procesa.

Delićevi tožilstvo očita, da naj bi izdajala tajne podatke, ko je konec leta 2011 pisala o neonacistični skupini Blood & Honour, ki jo je povezala s stranko SDS, pri pisanju pa jo je s podatki očitno servisirala Slovenska obveščevalno-varnostna agencija Sova. Sova je s to igro spet stopila v polje političnega ter je s pomočjo dela politike in medijev nekaj dni pred parlamentarnimi volitvami leta 2011 hotela očrniti SDS in ji pripisovati povezavo z neonacističnimi skupinami. Pri tem ni odveč dodati, da so v javnost prihajale fotografije, kako se vodja te skrajno desne skupine objema z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, ne z Janezom Janšo. Takratne in današnje razlage, da na te informacije nista reagirali ne leva ne desna politika, pa kažejo na to, da je bil takrat v igri tudi Borut Pahor, saj so po parlamentarnih hodnikih govorili, kako direktor Sove Aleksander Selan o teh vprašanjih najprej obvešča dr. Danila Türka in ne Pahorja, ki je bil kot predsednik vlade prvi v hierarhiji relacij do Sove. Türka so poveličevali, kako da je edini v slovenskem političnem vrhu, ki je sploh reagiral na te podatke. Poleg obračuna z SDS so v Sovi skupaj z delom politike in mediji očitno snovali še obračun s Pahorjem, ki je takrat že nakazoval, da bo kandidiral za predsednika Republike Slovenije, in je bil za dr. Danila Türka zelo moteč. Na volitvah se je pokazalo, da tudi usoden.

Slovenska obveščevalna služba se nikakor ne more skobacati iz udbovskih okvirjev in išče sovražnike na notranjepolitičnem polju, še vedno je instrumentalizirana za notranje politične boje, pri tem pa uporablja tudi medije. To se je dogajalo tudi v aferi Sova, ki sem jo kot poslanec v komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb spremljal od blizu ter o tem tudi napisal knjigo V Sovinem gnezdu. Takrat je medijsko igro vodil Rok Praprotnik, ki ga je pozneje dr. Danilo Türk postavil za podpredsednika Komisije za preprečevanje korupcije. Takratni očitki Janezu Janši, kako naj bi se s Sanaderjem dogovarjal o incidentih v Piranskem zalivu na predvečer parlamentarnih volitev leta 2004, so se izkazali za izmišljotino, in to sta ugotavljala tudi nadzorna parlamentarna komisija ter parlament na plenarnem zasedanju. Janši je v komunikaciji s Sanaderjem Sova nezakonito prisluškovala telefonskim pogovorom, kršene so bile človekove pravice, vendar to večine v parlamentu in medijih ni motilo. V aferi Sova so hoteli priti do tiste točke, kjer bi lahko obtožili Janšo, tudi če je Sova to počela v sivi coni nelegalnosti. V primeru Blood & Honour pa je bila uporabljena ista praksa obračunavanja s politično konkurenco. Bivši direktor Sove Aleksander Selan ima nemara prav, ko je pravi, da ni šlo za tajne podatke. Praksa produkcije afer znotraj Sove s ciljem diskreditacije je že zdavnaj prebrana in dobro znana ter ji na te dosjeje sploh ni treba dajati oznake tajno. Kombinacija medijev in obveščevalnih podatkov je zelo eksplozivna mešanica, in kar ima oznako tajno, dobiva v javnosti najvišjo stopnjo zanimanja. Samo zato, da bi se zanimanje javnosti povečalo, se nekaterim zadevam pritisne še žig tajnosti s strani tajne službe.

Več lahko preberete na Slomedia.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


6 KOMENTARJI

  1. čeprav bo Delićeva oproščena, pride oblasti prav njen postopek, da bi očrnila desnico.

    Kolikor vem pri nas še ni bil nihče obsojen za sodelovanje v zločinskih organizacijah, obsojali pa so tistem, ki so na to opozarjali.

    Za Udbo se ve, da ima na grbi mnogo zločinov, ker j pomorila veliko ljudi. V Sloveniji pa ni znane nobene politične združbe, ki bi mela na grbi takšne zločine.

  2. Določeni mediji strašijo z neonacisti na slovenskem, ki jih ni videti, slišati in čutiti, da bi storili kakšno zlo.

    Vsak dan pa beremo in čutimo, kako se zagovarja tiste, ki so množično morili na slovenskem in imajo na vesti slovenski genocid.

    Dvolična morala.

  3. Kar malce potegnilo me je za jezik.
    O UDBI sem kdaj že kaj napisal (n.pr.: https://www.casnik.si/index.php/2014/01/14/reporter-faz-o-udbovskih-umorih/ ), pa je sedaj morda pravi čas za kakšno nadaljevanje.
    Kako spoznamo pravega UDBOVCA?
    Ste dobro prebrali članek?
    Ste opazili navedek (?):
    Takratne in današnje razlage, da na te informacije nista reagirali ne leva ne desna politika, pa kažejo na to, da je bil takrat v igri tudi Borut Pahor, saj so po parlamentarnih hodnikih govorili, kako direktor Sove Aleksander Selan o teh vprašanjih najprej obvešča dr. Danila Türka in ne Pahorja, ki je bil kot predsednik vlade prvi v hierarhiji relacij do Sove. Türka so poveličevali, kako da je edini v slovenskem političnem vrhu, ki je sploh reagiral na te podatke.
    Če iščete UDOVCA, ga iščite po njegovem načinu obnašanja, ne po njegovem govorjenju!!!
    Govoril bo tako lepo kot bi rožce sadil (in na vas gnojnico brez obžalovanja zlil)…
    A ste ta način komunikacije zasledili v zadnjem času?
    No, jaz sem… pa si pač mislim svoje… takšno je pač stanje demokracije v naši dolini šentflorjanski.
    Seveda me dosti bolj fascinira uspešnost takšnega »rožcesadenja«. Naši mediji so izredno servilni pri takšne početju (seveda če rožce sadi tisti s prave strani).
    Pa še drugi navedek:
    Takrat je medijsko igro vodil Rok Praprotnik, ki ga je pozneje dr. Danilo Türk postavil za podpredsednika Komisije za preprečevanje korupcije.
    Z Rokom imam tudi sam kakšno srečanje »na daljavo«, lahko kar pritrdim mnenju avtorja, da je v isti jati kot Türk (upam, da je vsem kristalno jasno, da jaz v to jato ne sodim).
    Osebno sem prepričan, da je Puckotova zgodba iz daljnih let pomenila preokretnico na slovenskem političnem prostoru. Takrat je zmagal Drnovšek (ki ga osebno sicer cenim), vendar je plačal za to previsoko ceno, ki jo še sedaj plačuje vsa Slovenija: »Lahko narediš karkoli in te bomo zaščitili, če si le naš!«
    Še enkrat preberite moje besede iz začetka:
    Če iščete UDOVCA, ga iščite po njegovem načinu obnašanja, ne po njegovem govorjenju!!!
    A se vam zdi, da se UDBOVCI množijo?
    Ja, to je povsem res! V Sloveniji imajo idealno klimo za to!!!
    P.s.: kdaj naslednjič pa še malo bolj konkretno o valilnici mladih UDBOVCEV…

  4. Delićevo so začeli sodno preganjati samo zato, da so lahko, in še, več dni nabijali o domnevnih povezavah neonacistov s stranko SDS. Vse to sodi v t.i. specialno vojno proti edini resni opozicijski stranki, tudi ta lažni proces. In spet smo doživeli še ene skrajno sumljive volitve. Še na vsakih dosedaj so se izvajale goljufije, koliko so vplivale se ne ve, so pa bile.

    Zapadamo v t.i. enostrankarsko demokracijo, navidezno demokracijo kjer v resnici vlada Partija, ena sama.
    Temu so v letih 1988-89 komunisti rekli “nestrankarski pluralizem” za katerega so se takrat zavzemali, ko so spoznali, da jim propada država.

Comments are closed.