M. Petek, Slomedia: Kakorkoli že, za status gre

0

Želja po ugledu v družbi, vplivu, denarju in moči žene politike v neracionalne odločitve in nekritično sprejemanje funkcij, ki presegajo njihove sposobnosti.

Razvpita primera sedaj že bivših ministrov slovenske vlade Klavdije Markež in Janka Vebra nista zanimiva samo zaradi političnega dogajanja, stabilnosti vlade in koalicije ter učinkovitosti vodenja države s strani aktualne politične elite, zanimiv je tudi pogled skozi prizmo psihologije in politične filozofije. Pa ne gre le za Markeževo in Vebra, gre za širši politični in družbeni kontekst, ko ljudem želja po oblasti in pohlep po denarju povsem zameglita um in zaradi tega delujejo neracionalno. Posledice te popolne slepote in zaslepljenosti pa so velikokrat grdi padci ter posledično tudi velike psihične travme. Drugo je vprašanje, ali smo s takimi ljudmi res dolžni sočustvovati ob njihovih stiskah, ki so posledica njihovih neracionalnih, nepremišljenih, arogantnih in pohlepnih dejanj. Ni pa treba, da jim privoščimo.

Namreč, zakaj sta Markeževa in Veber sprejela funkciji ministrice in ministra, potem ko je bilo najbrž vsem – razen njima? – jasno, da temu položaju ne bosta kos in za to funkcijo nista primerna? Kaj je v ljudeh tisto, kar jih žene, da se tako krčevito borijo za položaje, takoj sprejmejo ponudbo in nekritično zasedejo položaje, ki jim še zdaleč niso dorasli? V prvi vrsti so to pomanjkanje samokritičnosti, nesposobnost razumevanja in tehtanja lastne teže ter želja po statusu. Markeževa je ta mesec ali dva doživela vso paleto medijskih komentarjev, od lepih besed pa do posmehovanja in tudi globokega sočustvovanja z revico, ki ni vedela, da je kupila ponarejen magisterij ter ni slutila, da bo na koncu stala v areni povsem razgaljena, gola in obrana do kosti. Če bi ostala poslanka, večina še danes ne bi vedela zanjo in lahko bi uživala vso romantiko političnega življenja. Zakaj je hotela še več? Zakaj je hotela še ministrski položaj? Odgovor je na dlani – status, ugled, položaj. Janku Vebru, ki je poslanec pet mandatov, je očitno škodovala kratka epizoda vodenja državnega zbora, ko je postal prepričan, da bo lahko opravil tudi z ministrskim položajem ali se bo zavihtel še višje. Sam sem bil z Vebrom v parlamentu dva mandata in z njim nisem imel kakših resnejših stikov, vendar tisti, ki ga dobro poznajo, pravijo, da se je potem, ko je postal predsednik parlamenta, spremenil do neprepoznavnosti. Čeprav se zaradi neznanja angleščine s tujimi delegacijami niti pri večerji ni mogel pogovarjati brez prevajalcev, mu je položaj tako stopil v glavo, da ga niti ožji sodelavci niso več prepoznali. In seveda je v novem mandatu, ko so Socialni demokrati stopili v vlado, znotraj stranke urejal in utemeljeval svojo ministrstko pozicijo z dolgo poslansko kilometrino in vodenjem parlamenta. Dobro, če to odmislimo in si rečemo, da je to v političnem svetu normalno in legitimno, pa je seveda vso preostalo Vebrovo početje čisti mimohod. Kljub temu da mu je predsednik vlade jasno in v obraz povedal, da mu po aferi z vojaškimi obveščevalci in Telekomom ne zaupa več, Veber ni hotel odstopiti in je skoraj mesec dni dokazoval, da mu to ministrstvo pripada. Kot je v kraljevih družinah prestol pripadal prvorojenemu sinu in kot da sta on in njemu podeljena ministrska funkicja posledica najvišje, to je božje volje.

Gre za popolno nerazumevanje demokracije. Za status gre. Status, latinsko statum, ki označuje posameznikov položaj v družbi, in v Sloveniji je tako, da družba podeljuje visok status politikom in bogatašem, uspešni pisatelji, igralci in druge družbene skupine se morajo za svoj status v družbi boriti in dokazovati.

Več lahko preberete na Slomedia.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.