M. Pavliha, Ius info: ”Birokraterija” ali bolezen pisarniških moljev

0

Če birokracija (še) ni eden od smrtnih grehov sodobnejše civilizacije, je zagotovo družbena bakterija alias birokratêrija (Ivo Hvalica jo je primerjal s trakuljo), ki prvo okuži pisarniške molje in nato razžre domala vse države in večje posvetne ter sakralne organizacije. Posebej dobro uspeva v našem okolju, kjer med polpreteklim ruvanjem partizanov in domobrancev ob zvokih Modrijanov še kar naprej brezglavo sprto plešejo polko Levstikov Martin Krpan, Cankarjevi Hlapci, Jurčičev Martinek Spak, Prešernova Lepa Vida, Flisarjev Čarovnikov vajenec in preostala literarna druščina, medtem ko jim iz ranjenega gozda z razbito steklenico preti Hasan iz Bartolovega Alamuta.

Ampak kdaj se bomo naposled razcveteli pod Finžgarjevim svobodnim soncem? Zdi se, da smo zaradi majhnosti silno dovzetni za velike tuje probleme in če jih zmanjka, jih bodisi reinkarniramo ali si izmislimo svoje. Slovenija ni vitka državna figura, še manj veneris, ker je birokratsko mnogo predebela, zatorej nujno potrebuje dieto. Po četrtini stoletja bi lahko bilo v naši domovini mnogo več cvetja, namesto davkoplačevalskega žretja.

Francoska beseda bureaucratie se je pojavila šele okoli leta 1750 kot skovanka med francosko prevleko uradniškega stola (ali uradom in uradnim osebjem) in grškim glagolom χρατεω (hrateo = vladati). Po Francetu Verbincu pomeni vladavino privilegiranega, od množic ločenega in preštevilnega uradniškega aparata, ki uraduje brezdušno in okostenelo, striktno po predpisih, ne glede na njihov resnični namen in zaželen učinek. Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje birokracijo kot družbeni sloj uradništva, ki vodi javno upravo in posluje formalistično ter neživljenjsko.

Politiziranje, birokratiziranje, organigramiranje, definiranje, kopiranje, miniranje, tarifiranje, korumpiranje in hipernormiranje vodijo v človečansko hiranje. Birokracija se rada onegavi s sorodnimi “kracijami”, na primer s tehnokracijo, avtokracijo, korpokracijo in strankokracijo, tu in tam pa ji kakšna ni pogodu, denimo demokracija. Kritizirali so jo mnogi strokovnjaki in celo politiki, recimo Karl Marx, Max Weber, France Bučar, Rajko Pirnat in Gregor Virant. Prvi je birokracijo pronicljivo opisal kot državno zavest, moč in splošni interes, ki si ga pripisuje birokracija, rekoč:

”Birokracija ceni samo sebe kot zadnji, skrajni cilj države. Ker svoje ‘formalne’ cilje pretvarja v svojo vsebino, je povsod v navzkrižju z ‘resničnimi’ cilji. Prisiljena je formalnost predstavljati za vsebino in vsebino za formalnost. Cilji države postajajo cilji birokracije ali pa se birokratski cilji spreminjajo v cilje države. Birokracija je krog, ki ga nihče ne more zapustiti. Njena hierarhija je hierarhija znanja. Vrhovi se zanašajo na nižje ravni na področjih posameznih znanj, nižje ravni pa na vrhovom zaupajo vse, kar je splošnega, in se na tak način medsebojno ujemajo. Birokracija je imaginarna država, vzporedna resnični državi, je duhovnost države.”

Bolje se skorajda ne da povedati, ne glede na žolč, ki ga antimarksisti bruhajo po politično zlorabljenem nemškem filozofu. Kakopak birokracija ni le slovenska bolezen, marveč je evropska in mednarodna epidemija, ki jo še posebej aktivno razpihujejo bruseljski uradniki. Prek noči so zmožni napisati direktivo o čemerkoli, recimo – če se malce pošalimo – o sezonah, lokacijah, načinih, metodah in variantah spolnega razmnoževanja morskih prašičkov s specifičnim poudarkom na vzreji mladičkov v prvih devetnajstih dneh po skotitvi. Celo tolikanj opevana Amerika je zmožna onesposobiti sposobne, kar je nedavno na svojih krilih doživel pustolovski Matevž Lenarčič. Zarjaveli letalski birokrati so ga za nekaj dni brez potrebe nič kaj havajsko prizemljili, sprožili verižno reakcijo podaljševanja raznovrstnih dovoljenj in mu ukradli svetovni rekord.

Tudi slepo delegiranje nalog na sodelavce brez preverjanja utegne podaljšati vrste in zamude. Preštevilni upravni postopki se vlečejo kot jara kača, kar spomnimo se na obupna prosjačenja za gradbena dovoljenja, neznosno prostorsko planiranje, krivična družinska razmerja, zapletene kandidature za mednarodne sodniške funkcije, zavoženo zdravstvo, zatirano homeopatijo in zeliščarstvo, nezaslišano zaračunavanje veslanja po Bohinjskem jezeru in tako dalje, spisek nima konca. Vrstijo se pravnoformalistični oziroma “črkobralski” absurdi, ko se pogosto pedantna zakonska varovala pod pretvezo varovanja kulturne dediščine, okolja in drugih ”višjih” interesov sprevržejo v negacijo dobrega in zaželenega, kajti ko forma prevlada nad vsebino, pri čemer ji pomaga skoraj vsaka reforma, jo izmaliči v strohnelo usedlino. Kdor se je v zadnjem času sprehodil po Piranu, se je verjetno zdrznil ob zamrznjeni adaptaciji slavne hiše Benečanke, njen napis Lasa pur dir pa dobesedno razumejo edinole butasti birokrati: “Pusti, naj govorijo.” O dolgoletnih stranpoteh drugega tira med Koprom in Divačo, mesece zaprtem mostičku v sečoveljskih Solinah zaradi inšpekcijskih kompleksov, nedokončanih cestnih razvojnih oseh in preostalih birokratskih labirintih pa tako in tako skovikajo malodane vsi galebi.

Vzemimo še en primer povsem verjetne zakonske določbe, da se sme rečna struga očistiti in rekonstruirati le ob predhodnem soglasju naravovarstvenega organa, ki tega trmasto ne dovoli zaradi domnevne ogroženosti nekega sladkovodnega rakca. Zaradi te birokratske odločitve – in še kakšna bi se našla – je reka Dragonja poplavila okolico, opustošila kmečka zemljišča in povzročila milijonsko škodo ljudem, ki naj bi jim služila v podporo in ne zgolj za mejo ali grožnjo. Bržkone ni odveč retorično vprašanje, ali se ne bi poleg domačinov in turistov tudi vrli členonožci bistveno bolje počutili v snažnem naravnem koritu?!

Več lahko preberete na iusinfo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.