M. Pavliha, Delo: Nuja in priložnost za drugačno politiko

12

Le preobrazba slehernika bo izboljšala svet, zato morajo pošteni ljudje zgrabiti politiko v svoje roke.

Zagotovo nas je vsaj peščica, ki bi na nedavno anketo o luči na koncu gospodarskega predora odgovorili s trohico pikrosti: »Da, vidimo jo, upajoč, da to ni pogubni vlak, ki drvi proti nam.«

Prihodnje leto se nam obetajo dvojne volitve, o čemer se že mrzlično razpreda po strankarskih in medijskih kuloarjih. Igra se politični poker, šahira, rošira, matira, pripravlja na kongrese in pomerja cesarjeve drese. Med hipoma vzniklo in prekmalu poniklo ljudsko vstajo »v suženjstvu zakletih« se kot potencialni ustanovitelji novih strank omenjajo zgodovinar Jože Pirjevec, pravnik Miro Cerar, nekdanji predsednik računskega sodišča Igor Šoltes, podjetnik Ivan Črnkovič in predstavniki Vseslovenske ljudske vstaje ter Civilne družbe za pravično Slovenijo. Naj vam silni duhovi naklonijo sreče, zanosa in sočutne etičnosti, toda nikar se ne pustite zapeljati skušnjavi, ki vas sili k varjenju še ene strankarske juhe! Nasitili bi se le izbrani povabljenci na prvo gostijo, pretežni večini pa bi bilo zgolj slabo ali še hujše.

Recept za hitro pokvarljivo mineštro

Ta politična kuharija se namreč prepogosto prismodi. Ambiciozni posamezniki se najprej samostojno angažirajo, potem pa se začnejo skupaj »gibati«, opogumljeni od oboževalcev in koristoljubnih podpihovalcev. Intenzivno razmišljajo o vstopu v politično restavracijo, kajti sicer jim ne uspe izboljšati neokusne družbene južine. Ustanovijo društvo ali zavod in nato ugotovijo, da na volitvah najlažje nastopijo kot politična stranka, torej jo ustanovijo in v medijskem soju zažarijo, saj domnevno prinašajo nekaj svežega in upanje vlivajočega. Če stranka pogori že na volitvah in ne prestopi znamenitega praga, postane del zgodovine, še preden je vanjo sploh zakorakala. Če se prebije v parlament in vlado, jo za kratek čas omami evforija kot značilen uvodni simptom strankokracije; takrat si vsi oblizujejo prste, retorično mlaskajo in zadovoljno rigajo. A kmalu izbruhnejo notranja prerivanja za prestižne funkcionarske mize in zunanja podtikovanja, zato stranka zboli, poči in se razleti na vse konce in kraje.

Kam naj se torej umesti štrleči ud volilnega telesa, ki se kot v bipolarni motnji razpoloženja manično oklepa ali depresivno otepa vročih volitve in se le delno identificira z inciativami, društvi, klubi, zvezami in drugimi tvorbami civilne družbe? Kdorkoli še vedno naivno verjame v nabreklo strankarsko prihodnost, naj si prebere rdečo knjižico Igorja Lukšiča o politični kulturi in političnosti morale, na katero nas je letošnjega marca spomnil politolog David Cerar. Tam so – malce paradoksalno glede na avtorjevo strmo strankarsko kariero – citirani ostri kritiki partitokracije iz prejšnjega stoletja, recimo Anton Korošec, Gorazd Kušej, Jože Jeraj, Edvard Kocbek in Anton Trstenjak.

Zadnji je neusmiljeno zapisal, da politična stranka »človeka navda s sovraštvom, z zakrknjenimi strastmi, kakor hitro ga enostransko zasvoji«, zato je strankarska adikcija »hujša od vsake opijanjenosti z mamili, najsi bo to alkohol ali hašiš«. Dandanes jim mnogi iz lastnega izkustva pritrjujemo, začenši s Francetom Bučarjem, ki pravi, da je politična stranka brez podrejanja in discipline kot tiger brez zob, zato je odbojna prav za tiste za ljudi, ki bi največ lahko pripomogli k reševanju družbenih težav. »Politika je spopad interesov pod krinko tekmovanja načel,« je povedal Ambrose Bierce, je »upravljanje javnih zadev za dosego osebnih koristi«. Mar jo res ne moremo vsaj delno osvoboditi tiranije političnih strank in jo vrniti ljudem?

Onkraj samozadostne strankokracije

Dobrohotno priporočam, da naši morebitni odrešitelji proučijo sijajno knjigo nekdanjega britanskega diplomata Carneja Rossa o revoluciji brez vodje oziroma kako bodo navadni ljudje prevzeli oblast in spremenili politiko 21. stoletja (The Leaderless Revolution: How Ordinary People Will Take Power and Change Politics in the 21st Century, Simon & Schuster, London 2011). Kot piše Guardian, pisec nadaljuje tam, kjer so končali Naomi Klein, Noreena Hertz in drugi pogumni aktivisti, ki jim ni vseeno. Globalne spremembe so se še najmanj prijele politikov, ki vztrajajo pri preživelih metodah in podpihujejo pogoltne lobiste, ki se vrivajo med politiko in ljudstvo. Politično kadrovanje ni le slovenska bolezen, ampak je pandemija. Ker upada popularnost strank in usiha njihovo članstvo, so vse bolj odvisne od donatorjev, ki v zameno pričakujejo pravšnje predpise in privilegije. Resda si ne smemo privoščiti anarhije, ker bi se na tej stopnji (ne)humanosti pobili, toda ne pozabimo, da so se najhujši genocidi zgodili prav pod streho hierarhično dovršenih legalnih državnih dvorcev – avtoriteta povzroča nemoralno in kaznivo vedénje podrejenih. Anarhično vedenje ne vodi vedno v kaos, ampak je lahko napredno in državotvorno, kar je epohalno dokazal Gandhi. Raziskave kažejo, da se ljudje vedejo bolj rizično, kadar je vzpostavljena regulatorna mašinerija, ki naj bi jih ščitila, zato navzočnost učitelja na igrišču še ne pomeni, da ne bo izgredov.

Zatorej potrebujemo nov politični sistem, ki ga bomo zgradili od spodaj navzgor, v krajevnih skupnostih, družinskih podjetjih, poslovnih partnerstvih, zadrugah in vzajemnih finančnih družbah. Kljub pastem lahko precej pomaga medmrežna kondenzacija pozitivne energije – spletna demokracija, ki pa nikakor ne sme povsem izpodrniti pristnih medčloveških stikov. Bolj kot smo vsaksebi – tako Ross –, bolj smo nagnjeni k anonimni agresivnosti, zato je že od nekdaj najučinkovitejša politika druženja in osebnega dogovarjanja. Le preobrazba slehernika bo izboljšala svet, zato morajo pošteni ljudje pograbiti politiko v svoje roke, sicer bodo državnim institucijam gospodarile mafije, teroristi in multinacionalke.

Več: Delo

12 KOMENTARJI

  1. Iz tega prispevka žari dober namen.

    Namen, da bi se spremenilo tisto, kar se mora spremeniti, če želimo osebno in skupno duhovno rast.

    Vrednostni temelj družbenega delovanja bi moral avtor še bolj poudarjati, pri čemer bi se lahko skliceval na svetovni etos, če že ne na krščanstvo.

  2. “Naj vlada ugotavlja, kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel delodajalcev in ne vlade?”, se sprašuje dr. Jože Mencinger.
    Kako pa potem vlada vodi državo i gospodarsko politiko, g. dr Mencinger? Kar na slepo?
    Kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? A se tu ne začne poslanstvo, odgovornost in vloga družboslovnih nacionalnih ekonomski strok, a ni to njihova prva naloga, da to pokažejo družbi in državi, vladi?

  3. ful nakladanja od tovariša Pavlihe, pri katerem nisem nikoli zasledil, da bi se boril za drugačne vrednote kot zgolj za komunistične. Že zgolj navajanje socialistke Naomi Klein vse pove o večini naših “intelektualcev”, ki niso nikoli delali na svobodnem trgu, v gospodarstvu, temveč vse življenje zažirajo delavce in ustvarjalce v javnem sektorju.

    http://libertarec.blogspot.com/2013/07/belarus-scenario.html
    Beloruski scenarij: naj svet vidi Fritzlovo klet v srcu Evrope in slovenske Fritle

    • Fritzlov osebnostni profil je primerljiv z profilom mnogih komentatorjev na teh strane. Če ne bi vedeli, kaj ima v lketi in se pogovarjali z njim, bi rekli – taje pa naš.

  4. Počasi se bo treba navaditi, da so politične stranke stvar preteklosti. Treba bo najti drugačen model demokracije.

      • Nič nimam proti demokratičnemu socializmu. Še več, menim celo, da bi z njim Slovenci lahko veliko pridobili, vsekakor več kot s sedanjim kapitalizmom in strankarstvom.
        Navsezadnje pa ima demokratični socializem svojo podlago v krščanskem socialnem nauku. Kar za klasično demokracijo in kapitalizem ne velja.

        • Krščanski socialni nauk in demokratičen socializem???? Sandi, vi ste resnični genij … za vice!

          Krščanski socialist je nesmisel! Nekaj podobnega kot bel zamorc! Sploh ločite pojma sociala in socializem? To sta dve popolnoma različni zadevi!!!

          • Vaše norčevanje bom spregledal, zato bi vas opozoril samo na dejstvo, da je bil Janez Evangelist Krek prvi veliko slovenski krščanski socialist. Tradicijo so nadaljevali nato veliki ljudje, kot so Kocbek, Gosar, v novejšem času pa Franc Miklavčič, Peter Kovačič Peršin, Andrej Magajna ter škof Vekoslav Grmič.
            Imate na voljo samo dve možnosti, da se opredelite – ali ste za socializem, ki temelji na evangelijskih načelih, ali pa za liberalni kapitalizem, ki je protievangelijski. Srednje poti ni!

          • Mnogo kristjanov ne bo videlo nebes. Mnogo!

            Socializem (latinsko socialis – družben) označuje družbeno ureditev, organizirano na podlagi ekonomske dominacije države, ki teoretično ne omogoča izkoriščanja med družbenimi razredi. Izraz je lahko mišljen tudi kot ideologija ali doktrina, utemeljena na planskem gospodarstvu in državni lastnini. http://sl.wikipedia.org/wiki/Socializem

            Obstaja pa Družbeni nauk Cerkve, ki temelji na:
            – persionalizaciji,
            – solidarnosti,
            – subsidiarnosti in
            – skupnem dobro.

            Lepo vas prosim … bodite no resni! Nobena stranka, ki ima pridevnik krščanska ni v smislu krščanstva. Jih je pa kar nekaj, priznam!

          • Bandi-t, socializem je zlo in nima nič skupnega s krščanstvom.

            Jezus ni učil, da je treba pobijati drugače misleče – kar socializem uči.

            Jezus ni učil nasilja države nad ljudmi preko prerazporejanja premoženja od “ne-naših” k “našim”.

  5. Do zadnjega odstavka vse OK. Ko pa enkrat pogovor pride do teme, kako je potrebno vse začeti na novo in da staro ni dobro, zasmrdi po žveplu revolucije. Revolucija je edina možnost, da pridejo do oblasti ti, ki do nje ne morejo s poštenim delom! Pika.

    Gradnja od spodaj navzgor je bila ena od parol vstaje. In kje je sedaj gradbeno dovoljenje? Spletna demokracija? Je to razprava spletnih anonimnežev (tudi mene)? Res pa je, da morajo pošteni ljudje vzeti politiko v svoje roke (v levo in desno roko).

    Stranke in strankarska demokracija so trenutno edina realna možnost. Vse drugo je v oblakih ali pa dokazano slabo. Ali se ne bi bilo dobro potruditi, da bi ta naš vrabec v roki spet zaživel.

Comments are closed.