M. Novak, Ius-info: Zaupanje v sodstvo in njegova širša kultura

8

Slehernik bi se najbrž strinjal, da je v neki vzorni pravni kulturi, ki sloni na visoki ravni zaupanja med prebivalci neke države in ustanovami te (pravne) države, zaupanje v sodstvo eno od najpomembnejših elementov v razmerju med »vladajočimi« (tj. državno oblastjo, ki jo v tem segmentu predstavlja sodstvo) in »vladanimi«. V Sloveniji, ki vendarle (še) ni najbolj vzorna pravna država in tudi ne država kakšnega visokega zaupanja v gornjem smislu, je zaupanje državljanov v oblast – in v tem smislu tudi v sodstvo – pregovorno nizko.

Takšno nezaupanje v sodstvo, denimo v obliki nezaupanja v njegovo neodvisnost, se je izrazilo tudi pri zadnjih meritvah javnega mnenja v okviru Justice Scoreboard 2016 Evropske komisije, o čemer so že poročali tudi naši mediji. Zanimivo, da so pri tem izpostavili prav ta, negativen vidik tokratnega ocenjevanja, ne pa kakšnih drugih, kjer Slovenija vendarle kaže že boljše rezultate, če že ne celo nekaterih najboljših v EU. Tudi to je verjetno del naše pravne kulture, kot tistega najširšega krovnega pojma, ki poleg formalnega, zajema tudi »dejansko« pravo ter poleg ‘profesionalnega’ odnosa do prava vključuje tudi ‘laični’ odnos do pravnih pravil, pravnih odnosov ter pravnih vrednot.

Pri omenjenem Scoreboardu je bila torej ocena za Slovenijo glede javne percepcije neodvisnosti njenih sodišč bolj slaba, kar se sicer ponavlja že vrsto let. Malce podrobneje, kot je bilo predstavljeno v medijih, so zanimivi naslednji podatki. Na vprašanje splošni javnosti, ali status in položaj sodnikov pri nas dovolj jamči njihovo neodvisnost, jih je nekaj več kot 40 % odgovorilo negativno, kar je — takoj za našo sosedo Hrvaško – pri tem segmentu pravzaprav drugi najslabši rezultat v EU. Na vprašanje, ali k temu prispeva vpliv ali pritisk s strani gospodarskih ali drugih interesnih skupin, jih je še več, nekaj več kot 50 % odgovorilo pritrdilno, pri čemer jo je še nekoliko slabše odneslo hrvaško sodstvo, najslabše v EU pa je pri tem bolgarsko. Na zadnje vprašanje iz te rubrike, glede vpliva ali pritiska s strani države ali politikov, kar ruši neodvisnost sodišč, pa je pozitivno odgovorilo kar približno 55 % vprašanih predstavnikov splošne javnosti, pri čemer nas je v celotni EU za kakšen odstotek prehitela le Hrvaška, rahlo pa za nami zaostaja Bolgarija.

Pri tem je zanimivo, da je slabša polovica držav na tej lestvici nekakšna mešana druščina bivših socialističnih in sredozemskih držav. Razen Slovaške so nas druge države t. i. Višegrajske skupine sicer kar krepko prehitele, najslabši trojček v tej rubriki pa je: Slovenija, Hrvaška in Bolgarija. Pri tem je zanimivo tudi, da je zaupanje splošne javnosti npr. v Romuniji bistveno višje kot v Sloveniji, o čemer bi se verjetno težko pogovarjali pred kakšnima dvema desetletjema. Tipično pa je, da sta v »špici« javnega nezaupanja v sodstvo v EU prav Slovenija in Hrvaška kot državi z nedavno večdesetletno skupno zgodovino. Nekaj torej mora biti skupnega (narobe) v pravni kulturi ali, ožje, kulturi sodništva teh dveh držav – na nivoju odnosa med državljani in (pravno) državo.

Prepričan sem, da se večina sodnic in sodnikov, če že ne vsi, nikakor ne bi strinjali s takšno oceno. Vendar rezultati Justice Scoreboard seveda niso mnenje nekakšne interne pravne kulture kot mnenje neke poklicne skupine o sami sebi, temveč (eksterno) mnenje zunanjih dejavnikov o eni izmed vej oblasti.

Več lahko preberete na iusinfo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Pravosodje skorajda ničesar ne stori, da bi si ustvarilo zaupanje pri državljanih.

    Sodniki se oklepajo le skrajnega formalizma, ki lahko prikrije pristranska, neresnicoljubna, nečlovekoljubna, nepravična in nepoštena ozadja.

    Odvetniki pa se oklepajo le pravnih fint, ki izničujejo nepristranskost, resnicoljubje, pravičnost in poštenost.

    Občutek za spoštovanje in negovanje pravosodnih vrednot, je za sodnike in odvetnike na stranskem tiru, namesto na prvem tiru.

  2. Še danes se spomnim vroče debate pri sosedni mizi v lokalu blizu vrhovnega sodišča:
    Naredi kar hočeš, samo da ni po pravu in bo vredu!

  3. Kako naj bo v slovenski skupnosti več vrednotne drže: resnicoljubja, pravičnosti, poštenja in odgovornosti – ko pa to izničujejo tam – v pravosodju, ki naj bi bili zgled vrednotne drže.

    Zakaj pravosodje ne deluje permanentno in intenzivno na rasti pravosodnih vrednot in sprejema ustrezne ukrepe in o tem seznanja parlament ter javnost, katerima po ustavi odgovarja?!!!

  4. Splošno znano je, da je stanje v pravosodju odvisno od njenega vodstva.

    Zato se morajo vsi državni dejavniki, ki soodgovarjajo za stanje v pravosodju prebuditi in storiti tisto, kar se od njih pričakuje, da se stanje v pravosodju korenito spremeni v smeri vrednotne drže. To se pričakuje zlasti od:

    – predsednika države
    – vlade
    – parlamenta
    – varuha človekovih pravic
    – medijev….

  5. Splošno znano je, da riba pri glavi smrdi.

    Od glave, od vodstva je odvisno ali se uresničuje vrednotna drža ali ne.

  6. Čim javnost kritizira pravosodje in medije, ti zaženejo vik in krik, da hočejo svojo neodvisnost.

    Na ta način pa ohranjajo izničevanje pravosodnih in medijskih plemenitih vrednot.

    Svojo vrednotno držo do plemenitih pravosodnih in medijskih vrednot, bodo pokazali šele takrat, ko se bodo razveselili ustvarjalne kritike javnosti, s pomočjo katere bodo lahko spodbudili rast svojih plemenitih pravosodnih in medijskih vrednot.

  7. Čakamo na ukrepe, ki bodo spodbudili nenehno vrednotno držo pravosodja in medijev do uresničevanja plemenitih pravosodnih in medijskih ciljev!

  8. Stanje v pravosodju je natanko takšno, kot v drugih segmentih družbe. Zakaj bi bilo tu drugače?

    Vse ima v rokah kontinuiteta, ki vlada tako, kot v prejšnji družbeni ureditvi.

    Sam s sodišči sicer nimam slabih izkušenj. Toda prepričan sem, če bi bil na drugi strani kateri izmed “naših” pomembnežev, bi se stvar drugače končala.

Comments are closed.