M. Novak, Ius-info: Teater črkobralskega absurda

8

Pravni formalizem mi pomeni pretiravanje s pravno formalnostjo, s katero ni seveda nič narobe, saj je kot »oblikovnost« izjemno pomembna lastnost prava. Tako se z obliko v pravu pretirava tedaj, ko bi moral govoriti ratio legis, smisel in (tako ali drugače objektiviziran) namen zakona. Oblika prava je seveda njegovo izhodišče, saj drugače pravnih norm niti zaznati ne bi mogli, jo je pa treba primerno korigirati z njihovo vsebino.

Pravni formalizem, navadno s strani raznih uradnikov mi je sicer že večkrat povzročal eksistencialne »stiske«, saj človeka vodi v absurd, za katerega je značilna ravno odsotnost smisla v pravu. To je še kako moč začutiti v Kafkovem Procesu, ki je ena izmed najboljših kritik pravnega formalizma v svetovni literaturi in je naperjena proti rigidnemu pravnemu pozitivizmu in njegovemu »paradnemu« formalizmu v Avstro-Ogrski monarhiji ob koncu 19. in začetku 20. stoletja. Tedanje razmere seveda niso identične z današnjimi, vendar tu in tam, ko se človek znajde v primežu absurdne pravnoformalistične mašinerije prav gotovo doživi nekaj tistega »duha iz steklenice« tega Kafkovega romana. In tako, kot je za absurd, nesmisel najboljše zdravilo smisel (logos – logoterapija kot terapija s smislom), je tudi za pravni formalizem zdravilo smisel, namen, ratio legis, pravna načela, pravne vrednote – skratka pravna vsebina.

Kaj me je ta teden zbodlo, kar bi lahko povezali tudi s pravnim formalizmom?

Prvič je to primer odvzema fantkov starim staršem in njihova oddaja v rejništvo s strani Centra za socialno delo Velenje, ki je pretekli teden dodobra razburkal našo javnost. Seveda sem zadevo opazoval prek medijev in ne poznam vseh podrobnosti – kar je v pravu sicer nujno. A vsaj kot gledalec dnevnih novic sem podoživel nekaj tistega kafkovskega: vsi (še posebej verjetno tisti, ki imamo majhne otroke) smo bili ob tem nekako šokirani, socialna inšpekcija pa pride na dan z novico, da je bilo vse ok: »Ni bilo ugotovljenih nepravilnosti v postopanju CSD.« Verjetno je postopek tekel po »črki zakona«, kot teče medicinska operacija, pacient pa na koncu umre. Pa vpraša voditeljica Odmevov direktorja inšpekcije, kje so razlogi za odvzem otrok. Odgovor pa v smislu petitio principii, da ni bilo ugotovljenih nepravilnosti, ker je bilo ugotovljeno pravnoformalno vse v redu, saj stara starša nista primerno sodelovala. Če bi stara starša bila kaj hudo bolna in tako nesposobna vzgoje otrok, bi to človek lahko razumel in bi se to lahko povedalo brez kršitve pravil o varstvu občutljivih osebnih podatkov, saj ne bi bilo treba iti v podrobnosti.

Kasneje je socialni inšpekciji pritrdil tudi urad Varuhinje za človekove pravice, ki je potegnil zajca iz klobuka v smislu tega, da ve za razloge, a jih javnosti ne sme izdati. Spomnimo se, tudi pri Josefu K. so obstajali »razlogi« za odvzem prostosti, v to so bili uradni organi celo trdno prepričani, le pojasniti mu jih niso znali.

Več lahko preberete na iusinfo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Skrajni formalizem omogoča, da se skozi pravo uveljavi tisto, kar je v nasprotju z resnicoljubjem, pravičnostjo in poštenostjo.

    Sam dobro poznam kalvarijo babice, ki je na povsem enak način izgubila vnukinjo, za katero je skupaj z njeno mamo, ki je bila bolna in je živela vseskozi pri tej babici ( njeni materi)negovala in vzgajala 1 leto in pol, potem pa, ko je mati vnukinje umrla, so prišli iz centra za socialno delo in ji vnukinjo na silo vzeli in dali pod skrbništvo oz.š rejo delavki iz centra.

    Navajali so iste razloge: babica ni sposobna imeti vnukinjo, ker je že stara 57 let in ima že 30 let staro hišo in da se enkrat ni odzvala na center, pri čemer sploh niso ugotavljali ali je imela za to upravičen razlog.

    Skratka, po tej logiki lahko vzamejo otroka slehernemu, saj bodo vedno našli nekaj, kar ni idealno v njihovi predstavi, in kar je potem razlog za odvzem.

    Pri tem jih ne zanima pravica otrok do družinskega ognjišča oziroma življenja, kar zagotavlja otrokom Mednarodna konvencija o pravicah otrok.

    Sam vidim rešitev v tem, da se takoj sprejme zakonsko dopolnilo, ki bo jasno preprečilo takšno nasilje nad otroki in starimi starši, ker državni organi nočejo neposredno uporabljati vrednotno logiko in mednarodne konvencije, kar pa bi morali.

    In v tem se kaže temeljni pravni problem pri nas:

    Vse mora biti zakonsko podrobno napisano kot da bi bili vsi pijanci, ki ne znamo vrednotno razmišljati in odločati v skladu s človekoljubno logiko in mednarodnimi pravnimi akti.

  2. Goli otok!
    Nista primerno sodelovala? No, to je zaenkrat še najbližji razlog. Obenem pa, j* take medije, z Novo24 TV vred, ki ne zmorejo najti uradnih razlogov, ampak samo pijejo kri prizadetim.

  3. Nekako se mi dozdeva, kaj se je zgodilo.
    Stara starša bi morala zaprositi za skrbništvo, ne pa za dovoljenje za rejništvo.
    Dovoljenja nista dobila in otroka sta kot zapuščena od vsega sveta pristala v rejništvu.
    Stavil bi, da jima so na CSDju svetovali, da zaprosita za rejniško licenco.
    Stara starša sta kot sužnja sledila nasvetu in nasedla. Sedaj veljata za poslovno nesposobna in kot taka še manj lahko dobita otroka v skrb.
    Posledica 50 let suženjstva te naredi res poslovno nesposobnega. V CSDju pa so jih nategnili.

  4. Dokler bo v zakonu pisalo, da stara starša ne moreta posvojiti vnukov, bodo brezvestni birokrati ravnali tako, kot tokrat.

    Zanašati se na to, da bi socialni delavci znali delati s srcem in tako, da bi bilo najbolje za otroke, ne bo obrodilo sadov. Edina rešitev je samo sprememba zakona.

      • Ja, predvidevam da si to napisal zato, ker naj bi posvojitelji nadomestili samo starše, v primeru ko teh več ni.
        Medtem ko se vloga starih staršev, za katero vemo, kako zelo je pomembna pri vzgoji, po črkobralstvu popolnoma razvrednoti.
        Navkljub temu, da po zdravi pameti vemo, da ni tako.

    • Sem šla (ponovno) brat Žorževo knjigo “Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo”, v kateri avtor pravi, da naša zakonodaja starih staršev nikjer ne omenja. Niti v primeru smrti staršev, nimajo stari starši z zakonom določenih, nobenih pravic. Le določba o skrbništvu pravi, da naj bo otrokov skrbnik, če je mogoče, otrokov sorodnik.
      V primeru rejništva, pa pravi, da je otrokov sorodnik lahko rejnik, a samo v primeru, če CSD določi, da je to v otrokovo korist.
      V okviru te določbe vidim jaz, da ima tu CSD neizmerno moč posega v družino, in tudi odgovornost, za katero pa ne vem če se jo zaveda.

Comments are closed.