M. Novak, Ius-info: Levi in desni pravniki

6

Pogosto slišimo nekatere naše novinarje, kako se čudijo v smislu: »A zdaj pa bomo imeli že leve in desne pravnike, ko imamo ta leve in desne že med drugimi strokovnjaki?« Po drugi strani pa se je večina novinarjev že navadila, da ko je govora o določenih aktualnih javnih pravnih problemih, povabijo na predstavitev nekatere bolj levo in desno usmerjene pravnike. Slišimo tudi kolego Cerarja, ki govori o »prodanih dušah« med pravniki.

V svoji doktorski disertaciji, ki je pred desetimi leti izšla v knjižni obliki z naslovom Delitev oblasti: medigra prava in politike, sem se znojil okoli vprašanja, kako pravzaprav ločiti pravo od politike na najvišjem nivoju v nekem pravnem sistemu – v ustavnem sodstvu. Že tedaj sem zaslutil nekakšen evropski kontinentalni oz. bolj pravnopozitivistično in formalistično usmerjen pogled na strožje ločevanje med pravom in politiko, na drugi strani pa predvsem ameriški pravnorealistični pogled na šibkejše ločevanje med tema dvema pojmoma. Ta drugi pristop potrjuje tudi dejstvo, da pogosto višji in vrhovni sodniki v ZDA, ki so tradicionalni steber neodvisnega (!) sodstva v tej državi, ki je zgled urejenega in kakovostnega sodstva vsemu svetu, prihajajo ravno iz politike. Seveda kot eminentni pravniki, ki v tej državi zelo pogosto delujejo v politiki. Na to me opominja osvežujoče lahkotno predpoletno prebiranje dela Law & Justice: An Introduction to the American Legal System, nekega ne preveč znanega ameriškega profesorja z imenom Howard Abadinsky. — Sicer človek ob branju tega dela, ki naj bi bil nekakšen osnovnošolski učbenik ameriškega pravnega sistema, kaj hitro zavoha, da gre za pripadnika ameriškega, nekdaj močnega pravnega intelektualnega gibanja CLS. To je še posebej enačilo pravo s politiko. Pa dobro, saj gre za notorno znana dejstva o tem pravnem sistemu in avtor nas menda ne more zavesti!

Če uporabimo Cerarjevo sicer posrečeno metaforo, lahko ugibamo, da je pravnikova duša prodana, ko se ta izneveri svoji stroki in kot pravnik ravna politično. Seveda ima tu smisel govoriti o političnem delovanju pravnika, ko gre za strankarsko-politično delovanje in ne ideološko ali filozofsko politično delovanje pravnika, kot bi dejal Dworkin. Že učbeniška je tista, ki govori o lažjem ločevanju med pravom in politiko v lažjih primerih in težjem ločevanju med tema dvema disciplinama v težjih primerih. Še posebej v ustavnem sodstvu, kjer so najpomembnejši primeri vsi težki, četudi sodišče sproducira bistveno več odločitev v lažjih primerih. Iz zgodovine našega ustavnega sodstva sicer poznamo primere, ko se je dokaj jasno ustavno besedilo, kar bi slej ko prej ustrezalo definiciji lahkega primera, razlagalo na sila čudne načine. Imeli smo tudi zadevo izpred let, ko se je očiten(?) prekluzivni rok skušal razlagati kot instrukcijski.

V ZDA, od kjer je pravni realizem pravzaprav prišel in si utira pot na evropski kontinent, bi na stališče, da ni levih in desnih pravnikov, gledali kot na sila naivno in zastarelo gledanje. Toda tudi pri nas je že pred več kot tridesetimi leti Perenič pisal o relativni samostojnosti prava. Res da neka meja med pravom in politiko mora biti, saj potem v logičnem pojmovnem smislu sploh ne bi smeli razlikovati med tema dvema pojmoma, a ta meja je sila izmuzljiva – in sicer premočrtno: z naraščanjem splošnosti in abstraktnosti pravnega jezika, ki naj ga razlagamo. Pojem prava je bližje politiki v ZDA, kjer, prvič, politika ni tako zvulgariziran pojem kot pri nas in, drugič, ker je v politiki deluje bistveno več pravnikov kot pri nas.

Pa po vsem tem zgoraj rečenem sploh še gre lahko za pravnike, ki so »prodane duše«? Tako na eni politični strani kot na drugi, levi in desni? Tudi sam menim, da ja, vendar je test, ki naj da pravi odgovor, sila težko izpeljati. Kdor ravna – neodvisno – po svoji ideološki (ali idejni) vesti, pa naj si bo ta leva ali desna, in mu to pravno besedilo še dopušča, ni prodana duša. Četudi se to njegovo ravnanje sklada s stališčem določene politične stranke. Teoretično bi se lahko tako ujela v vseh pogledih! To bi bila platonska ideološka ali idejna simpatija, a katero ni po mojem nič narobe.

Več: Ius-info

6 KOMENTARJI

  1. Čeprav mi ne diši razlikovanje levi in desni pravniki, ker sem nenja, da stvarstvena resnica in pravica nimata opravka s politiko, ampak da gre pri njima le za negovanje pristnega , stvarstvenega občutka za resnico in pravico.

    če pa to razlikovanje obstoji, pa se tolažim s tem, da gre tudi tu za medsebojno kontrolo, kar pa na koncu odvisi od politične moči enih in drugih, ne pa od pristnega stavrstvenega občutka za pravico in resnico, ki bi ga naj gojili prav vsi na podlagi vesti.

    Razlika je bistvena:

    Čim pristanemo, da resnica in pravica odvisita od politične ne pa stvarstvene moči, potem dopuščamo mahinacije tudi na tem področju, torej pri samem temelju življenja.

  2. Stvarstveno moč resnice in pravice nam kažejo otroci, sveto pismo in za resnico in pravico pomenljive zgodovinske in življenjske izkušnje.

  3. Čim pristanemo, da je razvojno sprejemljiva delitev levih in desnih pravnikov, prava in sodb, zavržemo stvarstvno pristno resnico in pravico, ki ni leva ali desna in je razodeta v svetem pismu , v otrocih in v zgodovinslih in življenjskih izkušnjah.

    V tem smislu je poučen članek, da se zavemo, da smo zaenkrat še na slepem življenjskem tiru glede resnice in pravice.

  4. Očitno je problem nastal s pojavom uradnega ateizma, ki želi zanikati ali zaobiti stvarstveni izvor resnice in pravice, ki si jo človek ne more popačiti po svojem egoizmu.

Comments are closed.