M. Novak, Ius-info: Ne previtka in ne predebela…

3

… predvsem pa urejena

Že naši najstarejši predniki so se ukvarjali z državo. Veliki zgodovinar Jacob Burckhardt je zapisal, da njenega točnega nastanka ni mogoče določiti. Eden izmed najznamenitejših zapisov o njej je seveda tisti Platonov, kjer gre za paralelizem duše in države. Na podlagi razdelitve duše na več delov Platon zasnuje utopično družbeno delitev v državi. Ta naj bi imela tri razrede, pri čemer bi vsak razred imel lastnost enega dela duše: delavci naj bi ustrezali čutnemu delu duše, vojaki njenemu voljnemu delu, filozofi pa umskemu ali razumnemu delu duše.

To je bil čas, ko je bilo človeštvo še močno zavezano duhovnemu svetu in filozofiji. Skratka ‘družbeni nadstavbi’ v jeziku Hegla in Marksa. Danes se zdi družbeno okolje bolj materialistično, zato bi bil bolj primeren nekakšen paralelizem telesa in države, kot odnosov med ‘družbeno bazo’ in državo, njeno formo. Homo oeconomicus je namreč človek naše dobe. Prepogosto tudi tam, kjer naj bi bili zavezani predvsem duhovnemu poslanstvu. Tako so v jedru politike kot javnega udejstvovanja ljudi že po definiciji v ospredju ekonomske teme. Zdaj, v obdobju večletne gospodarske krize pa še toliko bolj. V smislu ekonomije je država največji ‘gospodar’ (gr. oikonomos, iz oikos doma, nomos zakon, pravilo) na nekem ozemlju. Če pa je že v slovenskem jeziku država ženskega spola, naj jo potem imenujemo ‘gospodarica’.

Naj bo ta vitka, a zavoljo tega hkrati prevzetna in ošabna, da ne rečem skopuška? Ali pa naj bo zajetna, dobrodušna in radodarna? Skozi zgodovino so bili v modi njeni različni koncepti, ki se še danes zagovarjajo v času gospodarske krize. Vitko državo si predstavlja bolj (neo)liberalni ali desni politični pol, ki terja njeno varčnost in nižanje njenih odhodkov, bolj levi ali socialistični pol pa ima raje bolj zajetno gospo državo z njeno pomembno regulativno funkcijo. Kot alternativi sta ta koncepta seveda izraza dveh različnih zgodovinskih političnih idej: (a) laissez faire iz obdobja 18. stoletja in prve polovice 19. stoletja ter (b) državnega intervencionizma ali celo socializma iz druge polovice 19. ter 20. stoletja. Še posebej socializem je prinesel velik razrast države v vse družbene pore.

A danes po vseh teh zgodovinskih izkušnjah glede na vlogo države in njeno večje ali manjše poseganje v naše vsakdanje življenje se zdi, da rabimo nekakšen uravnotežen pogled, ki je nujno integralen ali celovit. V pogojih tržno-socialne države želimo gospodarico, ki naj ne bo ne previtka in ne predebela. Na eni strani naj na področju reguliranja in s tem obremenjevanja gospodarske pobude, delovanja trga, investicij, ustanavljanja podjetij in njihovega poslovanja ne bo preokorna, kar je nujno gospa, ki je preveč zajetna. Toda biti mora hkrati dovolj čvrsta in stabilna, da je ne premikajo sem ter tja nenehni vetrovi in valovi vsakodnevne tržne dinamike. To pa bo le, če bo dovolj zaužila. In če se bo dovolj nahranila ter napila, ne bo presuha, da bi dajala in bila radodarna tam, kjer trg ne bi nič dal ali bi dal le uspešnim, zdravim in bogatim (npr. sociala, kultura, regulacija v smislu delovanja pravne ureditve države). A predebela ne bo zdrava niti vesela, saj bo preveč jemala in morda na koncu celo od preobilja zbolela.

Več: Ius-info


3 KOMENTARJI

  1. Ko sem bral ta članek sem se spomnil zgodbico ki jo učijo v budizmu. Ta govori o igranju inštrumenta na strune. Če struno preveč napneš poči, če je preveč rahla pa ni glasbe.

    Več ali manj se da to filozofijo upoštevati v vseh situacijah. Treba je najti srednjo pot.

  2. Meni se zdi to precej manj zamegljeno. Oblast mora predvsem najti ravnotežje med tem da ničesar ne more ustvariti, narediti in tem da lahko uniči vse kar naredijo drugi.

  3. Avtor se je dotaknil pomembnega ravnovesja v družbi.

    Izkušnje pri nas, zlasti pa v svetu v zadnjem obdobju, opominjajo, da so potrebne pogoste intervencije države, s kateremi se omiljo negativni vplivi liberalizma.

    Povsem logično in življenjsko je, da ni mogoče ves razvoj prepustiti čarobnemu trgu, ki bi naj zagotavljal uravnoteženo duhovno in materialno rast posameznika in skupnosti.

    In to v pogojih, ko je splošno znano, da je moralna bit človeka in skupnosti, prav v zadnjem obdobju pri nas in v svetu, upadla.

    Izrazito pommembno je intenzivno vzgojno delovanje pri mlajših in starejših. Potem lahko pričakujemo duhovno rast in porast poštenja, pravičnosti, učinkovitosti in odgovornosti…

Comments are closed.