M. Miklavčič, Zarečeno: Znašli smo se na robu. Kako naprej?

2

Vedno bolj postajamo del nerešljivih globalnih problemov, ki – poleg vremenskih neprilik – še dodatno zagrinjajo nebo nad Evropo.

Po novem letu se je zgodil paradoks:v času, ko so v Nemčiji organizirane skupine državljanov začele z mirnimi protesti zoper priseljevanje tujcev in islamizacijo zahoda, so se številni nemški prebivalci tej ideji uprli s proti-protesti, na kateri so pozivali k solidarnosti do priseljencev.

Nakar je mednje – kot strela z jasnega – treščil Pariz.

Danes, ko se bolečina ob smrti novinarjev, še ni polegla, je videti, da se Evropa še zmeraj (ali vedno bolj)kot žaba počasi, a sigurno kuha v sovraštvu, besnilu in jezi, kar razdvaja njihove prebivalce.

Ob napadu na uredništvo satiričnega časopisa v Parizu, je normalno čutečemu človeku zmanjkalo besed. Obstali smo prizadeti, ranjeni v dno srca, predvsem pa zelo prestrašeni.

Žal ne vsi, vsaj v shizofreni, poblazneli Sloveniji ne: vedno več je takšnih sodržavljanov, ki trdijo, da je napad skrajnežev na novinarje prevara, oziroma imperialistična zarota.

Besede, ki jih je zapisal nek kulturnik na svojem FB niso edine, na stotine podobnih je moč najti na vseh slovenskih forumih, blogih in facebokih, glasijo pa se- bolj ali manj- takole:” Dejstvo je, da so bili dogodki 7. januarja ena velika manipulacija, a ne glede na to, kdo stoji za tem, žrtve med novinarji ostajajo kruta realnost. Jaz mislim, da pravi napadalci niso mrtvi in da sta bila brata zgolj naivni lutki … na maratonu v Bostonu smo že videli podoben scenarij, 11. septembra, ob napadu na dvojčka v ZDA, pa prav tako…”

Neznanec na FB, ki je za profilno sliko uporabil fotografijo Ivana Mačka – Matije, je napovedal, da je bilo dogajanje v Parizu ”pravi otroški vrtec” v primerjavi s tem, kar naj bi v prihodnjih tednih doživeli nekateri desni novinarji.

Tudi drugi slovenski ekstremisti so pospešeno tekmovali, kako in na kakšen način bodo natikali na ošpičene kole svoje politične nasprotnike. S skrajno neprimernimi in grozljivimi predlogi so sodelovale tudi ženske.

Mediji nam že dolgo ne prizanašajo s krutimi prizori. Ko slišimo o samomorilskih napadalcih in potem ko vidimo trupla otrok in žensk, pogosto le dahnemo ubogi ljudje, a nanje že ob naslednji novici, ki prihaja iz globalnega sveta- pozabimo.

In to ni prav!

Ne pozabite, zgodovina se rada ponavlja: svet je molčal, ko so pobijali Indijance, črnce, Jude, tudi Slovenci nismo bili izjema!

Cel svet v teh dneh stoji za sporočilom:”Tudi jaz sem Charlie.”

Zakaj Slovenija ni Charlie? Zato, ker je pri nas novinar še zmeraj družbeno-politični delavec v službi politike in denarja. In pišejo po nareku. Diktatu. Velika večina si ”Je Suis Charlie” sploh ne zasluži…

Še zmeraj molčimo, se sprenevedamo in se obračamo vstran ob grozodejstvih, ki smo jih hinavsko in skregano z vsako pieteto pometli pod preprogo v domačih logih.

Groteskno pa je bilo videti, da so se na shodu v Ljubljani, pred Prešernovim spomenikom, pojavili celo politiki, ki imajo več odprtih tožb proti različnim novinarjem.

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Zanimivo in aktualno pisanje.

    Zaradi nepremišljenega velikega izvenevropskega priseljevanja v Evropo, je bilo povsem logično, da bo slej ko prej prišlo do velikih trenj, ki bodo težje rešljiva kot le socialna vprašanja.

    Evropa se je hotela na ta način rešiti nacionalnih vprašanj, v zameno pa je dobila še težje vprašanje. Nacionalna vprašanja pa so kljub temu ostala.

    Kot vidimo pa je to zaželeno pri tistih, ki niso pristaši demokracije in domoljubja.

  2. “Naši levo – desni mediji že leta in leta žalijo drug drugemu njihove preroke pa imajo vse manjšo naklado.”

Comments are closed.