M. Miklavčič, Zarečeno: Vsaka ima svoj faktor, slovenske glave pa erdogana

Sem in tja se mi dogaja, da me kdo dobrohotno pocuka za rokav, rekoč, da NI prav, da s svojimi komentarji ves čas silim k nekakšnemu ”razmišljanju”. Grdo naj bi bilo od mene tudi to, da nič ne pišem o Gorskem zdravniku- a se res oproščam, ga ne gledam- nič ne pišem o ljubezni do kužkov in muckov, kar menda pritiče mojim letom. Žal mi je, ampak za slednje, sploh kar imamo vnuke, mi je bolj malo mar. Poleg tega je pri meni že od nekdaj tako, da so ljudje na prvem mestu.

Skratka, pet minut razmišljanja na dan- ljubi moji- ne bo nam škodovalo! Pa ne o Brad Pittu ali o zadnjem modnem laku za nohte! Ne!

Razmišljati bi morali o stvareh, ki se nam dogajajo dnevno, ki nam po tihem sicer vzbujajo skrb in nelagodje, a se raje obrnemo stran, kot da bi kaj ukrenili. Da bi povzdignili glas ali protestirali? Za božjo voljo, to pa ne, razen, seveda, če ukaz zato ne pride z ”vrha”. Podobno kot se te dni dogaja v Turčiji. Takrat pa!

Žal smo že zdavnaj nehali biti aktivni državljani. Udobneje nam je, če smo lutke. Če nam ni mar. Če gledamo vstran, če se nam fučka za ves svet, važno je, da imamo ravno prav cvenka, da gremo na pivo.

Takšne, ki so ”slepi in gluhi” ima vsaka oblast najraje! Zakaj mislite, je na televiziji toliko resničnostnih šovov, pa zakaj neki se revije, ki sodijo med rumeni tisk, množijo kot morski prašički? Zato vendar, da bi se bralci zamotili z razmišljanjem o tem, kako neki se ima Cavazza zdaj, ko se je poročil in ne bi bili pozorni, da jim vlada piše vedno nove in nove zakone in podržavlja vedno nove tovarne.

Boštjan M. Zupančič je pred dnevi objavil ključen tekst za razumevanje aktualnega trenutka v Sloveniji. Takole, med drugim, pravi:” Vsaj dvajset let že opazujem vzpon udbovskih otrok in vnukov, ne samo v ljudski republiki, ampak celo v mednarodnih organizacijah. V Strasbourgu sta vsaj dva; koliko jih je drugje, ne vem. Nekoč sem pokojno slovaško kolegico vprašal, kaj misli o tem, da so ti (zdaj že odrasli) potomci tudi tako pokvarjeni. “Ja, kaj pa misliš,” mi je odgovorila, “da so se pogovarjali doma pri večerji…”

V Delu pa je bil objavljen zanimiv intervju s profesorjem umetnostne vzgoje, Jirijem Bezlajem, v njem naniza nekaj zanimivih misli o znanju, ki ga vlivamo dijakom v glave: ”… Današnji šolski sistem misli, da so dijaki kanta, v katero je treba strpati čim več podatkov. Ne učimo pa jih, kako povezati te podatke. Ponudimo jim ogromne količine zidakov, pa zelo malo malte za povezavo teh zidakov in nobene ideje, kako iz njih zgraditi hišo. Ves ta gradbeni material tako že dva tedna po maturi konča na smetišču…”

Kaj pravite: mar ni že to katastrofa – prosto po Zupančiču- da nam še zmeraj vladajo rodovi tistih, ki so nam prali možgane do leta 1991?! A da bi bila mera polna, tudi otroke vzgajamo /namerno?/tako, da so njihove glave zgolj kante za smeti. Je potemtakem čudno, da razumemo, ko – zapisanemu na rob – potegnemo črto, zakaj je Slovencem škoda vsake minute za ustvarjalno razmišljanje?!

Nič ne vidimo- nič ne slišimo, pa se dan za dnem dogajajo bolj čudne stvari.

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.