Socializem je dober le toliko časa,
dokler nam ne zmanjka denarja.
Ne lastnega, temveč tujega.
Margaret Thatcher
Mirne duše bi lahko zapisali, da se je v Atenah zgodilo nekaj, kar je podobno legendarnemu stavku, ki Slovence spominja na osamosvojitev, glasi pa se takole: “Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan.”
Kdor malo bolj redno spremlja vzpone in padce politike in volitev, se ob vsej evforiji, ki je zajela Grčijo, zaveda, da je najlažje zmagati; od velikih in pompoznih besed, ki vodijo k dejanjem, pa je dolga pot ali pa je celo ni.
Če je zmagovalec grških volitev Aleksis Cipras iz stranke Siriza upal, da bo z lahkoto izvedel svoje predvolilne obljube o zmanjšanju grškega dolžniškega bremena, so mu iz Evropske centralne banke že dan po zmagi nalili čistega vina.
A hladen tuš ni zmotil navdušencev! Minulo noč nisi slavili levičarji le v Grčiji, zmaga je dala krila tudi mnogim sodržavljanom. Internetni forumi so vedno bolj polni evforije, ko ekstremni vzhičenci pričakujejo, oziroma zahtevajo, da Grčija že danes preneha plačevati dolgove, da pretrga vsakršne vezi z EU in evrom ter se osamosvoji.
Od koga?!
Malo bolj realni pa upajo, da bo Sirizi uspelo prepričati upnike naj nehajo težit za poplačila in naj jim raje posojajo še malo več, a pod malo bolj ohlapnimi pogoji.
Tisti tretji, ki se ob zmagi levice v Grčiji držijo za glavo, so še zmeraj v šoku, saj se ne spomnijo, da bi v volilni kampaniji od Ciprasa slišali, kako bodo Grki več naredili in posredno več zaslužili.
Naj bo tako ali drugače- vse se praviloma konča pri denarju. Tudi dolga in lepa prijateljstva, zveze in poznanstva. Ciprasova težava je, da je, morda, obljubljal preveč, razen, seveda, če zna čarati in bo lahko z zamahom čarobne paličice državi odpisal dolg, iz nič ponovno začel zaposlovati v javnem sektorju, dvignil minimalne plače in pokojnine, zagotovil brezplačno elektriko za socialno ogrožene. Normalnega človeka, ki do včeraj ni živel kot Tarzan in Jane v pragozdu iskreno zanima, kako, za vraga, se Grki niso nikoli vprašali, od kod bo njihov ljubljenec in princ na belem trojanskem (?)konju jemal denar. Bodo morda Grki poslej hodili v službo, ne da bi za svoje delo konec meseca pričakovali plačila?
Hipotetično rečeno, lahko razglasijo bankrot, izstopijo iz evra in vstopijo v komunizem, ter v praksi poskušajo dokazati, da je lastna valuta rešitev. Se je že kdo vprašal, na kakšen pravičen način bi bilo moč izvesti konverzijo prihrankov iz evrov v drahmo? Kdo bi bil na izgubi? Država ali državljani? Obojim bi bilo nemogoče ustreči. Če bi dajali revnim, bi vzeli bogatim. Radi bi ukinili gospodarske in davčne olajšave Grške pravoslavne cerkve, davčne olajšave grških ladjarjev, omejili porabo vojske, dvignili obdavčitev za velika podjetja in s 75-odstotno davčno stopnjo obdavčili zaslužke nad pol milijona evrov letno. Pravljica ali realnost? Že Churchill je nekoč dejal: ”Dober politik mora prepričljivo povedati, kaj se bo zgodilo jutri, pojutrišnjem pa še bolj prepričljivo pojasniti, zakaj se to ni zgodilo.”
Resnici na ljubo, ob vsej retoriki, ki je- prej ali slej se bo izkazalo, da se ne motim – Grkom sadila rožice, je dejstvo, da je dežela Helenov razvalina. Dokler je brez dela dobra četrtina aktivnega prebivalstva in dokler vsak drugi mladi nima službe in s tem dohodka, bo Grčija poligon za takšne in drugačne politične eksperimente in ekstreme. Danes Siriza, jutri morda nacistična Zlata zora. Vas Grčija na koga spominja? Na Slovenijo morda?
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
