M. Miklavčič, Zarečeno: Spanje na golih tleh

Zavedam se, da smo Slovenci že itak izjemno kritični drug do drugega. Točno vemo, kaj drugi (ne mi!) delajo narobe. V slepoti kritizerstva, in pretiranega ukvarjanja s senčnimi platmi drugih, sebi krademo čas, ki bi ga lahko namenili za izboljšanje lastnega delovanja, razmišljanja, za bogatenje znanja in krepitev razsodnega razmišljanja.

Bogve, bomo kdaj sprevideli, da smo bistveno bolj uspešni, če se posvečamo reševanju problemov in težav, kot pa, da drugače misleče že apriori tunkamo v kloako?

V času novoletnih praznikov so v TV oddaji DANES gostili mlade znanstvenike, ki so uspeli v tujini. Postala sem žalostna, ko sem jih poslušala, ko so pripovedovali o tem, kaj so pogrešali doma: tujina jih pohvali, ceni, dobro plača in jim omogoča osebnostni in strokovni razvoj.
Seveda, nič jim ne pade v naročje kar samo od sebe, zavedajo se, da takšna in drugačna priznanja pridejo le v primeru, če se tudi sami potrudijo in pokažejo, kaj zmorejo.

Sicer tega niso direktno izrazili, a če smo jih dobro poslušali, smo lahko zaznali, da se v slovensko delovno, znanstveno in še kakšno okolje- takšno kot je- ne bi želeli vrniti. Še več: bilo bi jih groza, če bi se morali.

”Med vrsticami” so tudi pokazali, da so se v nekaj letih, ko živijo v normalnem delovnem in kulturnem okolju te normalnosti že do te mere nalezli, da se jim zdi karkoli drugega – absurdno.

”Kitajski zidovi”, ki smo jih Slovenci v zadnjih 20 in še malo letih uspešno zgradili okoli sebe – in to sredi civilizirane Evrope – žal že poganjajo svoje strupene in zle sadove in nas – kot bi bili kužni- izolirajo pred svetom.

Mafijski, tatinski in kleptomanski ”eliti” je neuke, nerazgledane in ozkosrčne državljane uspelo že do te mere naplahtati, da le-ti verjamejo vsemu, s čimer jim perejo možgane. Tudi temu, da je javni sektor, tak, ki ga imamo, in ki troši vsako leto več – nujno potreben.
Nedoumljivo, groteskno in skregano z vsako logiko pa je, da narod verjame, da nam tujci posojajo denar samo zato, da nas zasužnjujejo in posledično.

Kot ovce začne ljudstvo blejati ”Janša je kriv”, ko kdo omeni, da tiči v NLB-ju še za skoraj tri milijarde evrov slabih posojil. Nočejo si priznati, da nas bodo pokopala ne le domača posojila slovenskim tajkunom, temveč tudi posojila, ki jih je banka neposredno ali prek svojih hčerinskih družb odobrila v tujini. Likvidirani LHB Frankfurt je v NLB-ju pustil vsaj za 170 milijonov evrov slabih posojil. Likvidirani NLB Interfinanz v Švici pa celo za 200 milijonov evrov. Kritični sta tudi hčeri NLB-ja v Beogradu in Črni gori – vsaka ima vsaj po 100 milijonov evrov slabih posojil.

Za pokop bodo poskrbeli tudi ideološka blaznost, demagogija in pomanjkanje srčne kulture.

Tisti, ki še niso pobegnili v Dubaj in davčne oaze, bodo – morda že kmalu- ko bo od Slovenije ostalo le še pogorišče- spizdili na varno kot nekoč stara jugoslovanska vlada.

Zadnjič, ko ste se s takšno ihto spotikali ob Vehovarja in njegovo izjavo, da imajo Slovenijo v krempljih še zmeraj Udba in njeni potomci, sem si zaželela, da bi sedeli zraven mene, ko smo poslušali enega od direktorjev propadle firme, ki so jo v svoje šape dobili dotični, jo izcuzali, spravili v stečaj, denar pa prenesli v tujino, kjer že nekaj let tudi sami – bolj ali manj – živijo.

Zgodba se je slišala kot grozljivka in triler obenem. Vse, ki so jim stali na poti, so uničili s pomočjo medijev in ostalih inštitucij, ki lopovščinam krije hrbte.

Pa ta firma sploh ni bila ena večjih! Človek se sprašuje, koliko se je izplenilo tam, kjer je bilo podjetje veliko in uspešno.

Pred novim letom so t. i. ”pomembni Slovenci” podpisovali peticijo proti privatizaciji. Logično in pričakovano. Na smrt se bojijo, da bi jim vzeli iz rok molzno kravo bi morali, če bi se firme privatizirale – verjetno prvič v življenju- živeti od dela lastnih rok?

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.