M. Miklavčič, Zarečeno: Sonca, upanja – tega nam manjka!

4
261

Anja Hlača Ferjančič:

“Petru Prevcu je uspelo tudi zato, ker uspeh tako nesebično deli s Slovenijo, ki se je v teh dneh pod Poncami zdela res lepa.”

Vse od četrtka do včeraj je bilo ponosno biti Slovenec, a danes je že nov dan s starimi navadami in starimi parolami, kar, žal, med drugim pomeni, da vas lahko zaradi domoljubja obsodijo, da ste nestrpni. In moteči v multikulturni družbi, ki jo želijo nekateri čimprej vzpostaviti.
Vprašanje, ki se po tako veličastnih trenutkih, kakršne smo doživeli v Planici, nehote- nekje iz globine duše, oglaša, je, kdaj se bomo Slovenci tako množično, kot tam, vsi za enega, eden za vse, odločali tudi sredi Ljubljane? Bomo kdaj s tako poplavo zastav korakali po ulicah in se kot eden postavili za našo skupno prihodnost, ki je ob vseh peripetijah, ki nas tlačijo ne le finančno in gospodarsko, temveč tudi moralno, vedno bolj brezizhodna?
Ko sem tudi včeraj med kuhanjem, s solzami sreče v očeh, malodane brez diha opazovala skakalce in več kot 30.000 glavo množico, ki je pod Poncami navijala, vzklikala, se veselila in prepevala Zdravljico, mi je bilo neskončno lepo pri srcu. Kako strašno daleč – kot bi se dogajalo na nekem povsem drugem planetu- je bila v teh trenutkih Slovenija v primerjavi z nekaterimi t. i. protestnimi dogodki, ki so se v soboto odvijali v prestolnici!
Res, bilo je nepozabno doživeti spontano, srčno in glasno domoljubje, ki ga ostale dni v letu tako sistematično teptamo in se iz njega celo norčujemo.
In že danes, ko je nov delovni dan, ko se ponovno ”začenja” soočanje s slovensko kruto realnostjo, sem prepričana, da nam bo ob misli na s soncem obsijano Planico šlo lažje tudi takrat, ko bo, morda, treba udariti po mizi in reči:”Dovolj je bilo, tako ne gre več naprej!”
Zelo od srca si želim, da nam Planica poslej daje moč, energijo in upanje, česar nam kronično primanjkuje! Prav tako milozvočna slovenska himna, ki je te dni tolikokrat donela pod Poncami.
Na vsakem koraku dovoljujemo, da se Slovenijo deli, mrcvari, tepta, razprodaja, ponuja vsakemu, ki ima pet minut časa. Generacije mladih smo zastrupili z jebivetrstvom do nje, pa zato nihče ne odgovarja.
Pričela se je tudi pomlad.
Pa se objemimo in si stisnimo roke, saj v srcu dobro mislimo in smo ponosni, na to, kar smo! Povezane dlani so močnejše, mar ne?
Bodimo ponosni tudi na vse, ki – podobno kot skakalci- simbolizirajo trdo delo, posledično pa tudi uspehe, ki ne nastanejo iz nič.
Mama Petra Prevca takole odgovarja na vprašanje, s čim z možem želita poslati otroke v svet: “Da imajo neke trdne temelje, da vedno vedo, da je dom – dom in da jih vedno čaka, tudi če se jim karkoli zalomi. Da nikoli niso sami na tem svetu.”

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Gospa Miklavčič, me vlečete za jezik, sami ste si krivi – ta množica v Planici zbrana s slovenskimi zastavami ni bila zbrana v imenu vaše predstave patriotizma, ki očitno vključuje odklanjenje do beguncev, drugače ( islamsko) verujočih, migrantov in sploh do prisotnosti tujcev na slovenskih tleh.

    Zato po vsej verjetnosti tega razpoloženja desettisočev v Ljubljani pri odločanju o političnih vprašanjih ne boste kar tako doživeli. Ne tisočev slovenskih zastav na trgih in ne enako navdušenega prepevanja ( hudo okrnjene) Prešernove Zdravljice kot v Planici, niti, kar je še posebej pomembno, enoglasnosti v parlamentu. Ker parlament ni ustvarjen za enoglasna kolektivna malikovanja, ampak za mnogoglasno konfliktno diskusijo, tudi prepir in racionalno iskanje skupnih imenovalcev, skupnega dobrega, kompromisov.

    V Planici se dogaja šport, prosti čas, doživljanje narave. Politika ( ustavnega demokratičnega parlamentarizma) pa naj ostane nekaj drugega.

  2. Slovenci smo ravno tako enotni, kot želi Miklavčičeva, ko je treba pritrdit izbrisu, ko se je vzelo denar varčevalcem LB, ko je bilo treba odklopit elektriko hrvatom, ko sta si telefonirala Drenikova in Sekolec med arbitražo, ko …
    Vsi obsedeno enotni in še danes noben ne prizna napake.

  3. Briljanten zapis avtorice, ker ve, da je treba graditi tam, kjer je trdni temelj, ne pa v močvirju.

    Upajmo, da se povečuje število tistih, ki gradijo na trdnem temelju, to je na pozitivnih dosežkih, ki jih je v Sloveniji mnogo in ki ne zganjajo malodušje in apatijo.

    Gremo naprej!!!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite