Vzdušje v državi se je v zadnjem desetletju res precej spremenilo. Včasih že ne vem več, katerih je več: tistih, ki iščejo dlako v jajcih, onih, ki bi se samo prepirali ali nekih tretjih, ki potem na račun obeh kujejo dobičke in se smejijo v pest.
Kamorkoli, na katerikoli konec Slovenije me že zanese pot, povsod poslušam nikoli dokončane zgodbe o družinskem nasilju, o posameznikih, ki bi zaradi centimetra zemlje, na katerega je stopila sosedova noga, najraje ubijali. Družine razpadajo in so sprte med seboj, ker se eden od članov domisli, da bi bilo fajn, če bi bili tudi ostali točno takšni, kot se je on zamislil. Enako se potem dogaja v bloku, ulici, mestu, državi…
Če soudeleženi niso upogljivi, poslušni in kimajoči, pa zdraharji poskrbijo, da ljudje, ki so še včeraj živeli v slogi, drug drugemu obrnejo hrbte in ne govorijo med seboj.
Bognedaj, da kakšen tak tič zleze na vodilni stol v delovnem okolju, kjer potem z veseljem in užitkom izrablja celo slasti kadriranja, ko ima enkrat v rokah neomejeno moč! Prijatelji sumljivega izvora, priležnice in nesposobna žlahta prej, preden bi trenil z očesom, zasedejo najboljše položaje, kdaj bo šla firma v stečaj, pa je potem le še vprašanje časa.
Ste se zadnje čase kdaj zapeljali po avtocesti proti Štajerski, Dolenski ali Primorski? Nedajbože!
Potencialnih morilcev, ki sedijo za volani prestižnih avtomobilov, se je v zelo kratkem času namnožilo toliko, da – če ste normalni – lahko le molite, da živi in zdravi pripeljete do cilja. Če imamo domačih norcev premalo, se znajdemo še med tovornjakarji s tujimi registrskimi številkami, ki pa so sploh kemikaze posebne sorte.
Najbolj žalostno pa je, ko ugotovite, da vam vaš najboljši sosed in prijatelj v zavetju anonimnosti interneta, na forumu piše nebuloze, vas ponižuje, grozi in z neprimernimi kletvicami pošilja v tri krasne.
Nenadoma, domala v trenutku,vas dohiti kruta realnost, z nebesnega svoda se spustite na umazana tla, ko odkrijete, da mnogi, ki se vam na ulici prijazno smehljajo, nosijo na obrazu maske…
Takšni smo Slovenci, ljubčki dragi: šele tedaj, ko nas nihče ne vidi, pokažemo, kdo v resnici smo.
In potem se zgodijo volitve. Najprej na državni ravni, ko se v ranjeni slovenski dušici ob poslušanju sladkih besed o etiki in morali vzbudi upanje, da bo, morda, moralnih izprijenosti, v katerih smo se znašli, z novim junakom korenjakom, čez noč posajenim na piedestal- zavel nov, svež in prijazen veter. O, kako smo se zmotili!
Menjal se je le celofan, vsebina pa je ostala domala ista, če ne še bolj umazana. To je boleče spoznal tudi Bojan Dobovšek, ki je med vikendom zapustil najbolj pošteno stranko pod soncem.
Tujina nam ne bo rešila gospodarstva, danes piše v Mladini. Avtor članka se zgraža nad tistimi, ki trdijo, da se »V Sloveniji nič ne da«, obenem pa zelo kritično ošvrkne predvsem medije, ki o posameznikih ali o podjetjih pišejo šele tedaj, ko le-ti v tujini uspejo, pred tem pa jih – v najboljšem primeru – nihče niti ne povoha. Še huje: Slovenci smo se ujeli v zanko naših lastnih moralizmov: če je uspeh v tujini junaštvo, potem je domači uspeh lahko le lopovščina.
Po tipični slovenski miselnosti je treba ljudem preprečiti možnost uveljavljanja, da se ne spridijo.
Tiste pa, ki so nekaj že dosegli- pa s kolom po glavi, da si ja ne bodo niti ene same sekunde domišljali, da so kaj boljši od sivega povprečja, ki ne zna drugega kot jamrati.
Beseda reforma ima pri Slovencih negativni predznak. Vsi si istočasno želimo tako pokojninsko, delovnopravno in zdravstveno, a na način, da se bo spremenilo le v toliko, da bo vse ostalo enako. Žal je tako, si priznamo ali ne, da se ne bo čisto nič spremenilo na bolje, dokler ne naredimo reforme v naših glavah.
Pred vrati so lokalne volitve in v minulem tednu sem si- iz čistega mazohističnega veselja ali pa zato, ker nisem imela drugega dela, kdo ve- ogledala nekaj televizijskih soočenj, ki so bila namenjena županskim kandidatom.
Roko na srce, dragi moji!
Normalen človek, ki se trudi v kloaki, v kateri smo, ohranjati vsaj za ščepec zdrave pameti, je bil nad videnim in slišanim- milo rečeno- šokiran. Nisem zasledila, da bi se kakšen Junak Korenjak (žensk je bolj malo)obnašal normalno, realno, stvarno, vizionarsko. Predvsem pa, da bi gledalcem, svojim potencialnim volivcem, nalil čistega vina. Recimo: občinski proračun znaša toliko in toliko, nujne obveznosti, krediti, vrtci, itd….poberejo 90%, za trošenje, spoštovani občani, pa vam ostane drobiž. (če sploh).
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
