V teh dneh so Slovenci ob smrti dveletne deklice z Jesenic, tako na medmrežju, doma, v službi, med sosedi ali kar tako množično izražali svoj bes, žalost, nemoč…
Če sem iskrena, si res ne predstavljam, da bi živela v družbi, v kateri bi tovrstno nasilje, ki je eno najbolj krutih, ljudje spremljali mirno, apatično, brez čustev…. Usoda deklice je – malodane vse po vrsti- zelo prizadela. In če jih je prizadela- so jezni in ogorčeni. In ko je človek jezen + ogorčen, ne more biti tiho. Ker so ta trenutek Slovenci zelo prizadeti, ranjeni tudi sami, mnogi tudi jočejo, lahko le upam, da na to ubogo, trpinčeno deklico ne bodo nikoli pozabili. Kar pomeni, da bodo nasilje v okolju, kjer živijo- ZAČELI prijavljati! Morda bo ta bes v njih sprožil neko odgovornost, ki je do sedaj niso poznali?
Ko in če bodo to storili, upam, bodo naša družba in njene službe, kjer prepogosto vedrijo ljudje brez sleherne empatije – končno ustrezno ukrepali?! Upanje umre zadnje.
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
