M. Miklavčič, Zarečeno: Poštenost – nujno zlo

3

Mitja Okorn, znani režiser filmskih hitov, ki smo ga napodili na Poljsko, se v nedavnem intervjuju zahvaljuje Majdi Širca in Stojanu Pelku, ker ga v domovini nista podprla: “… Tako da bi se še enkrat rad zahvalil vsem kulturnim ministrom in ministricam, še posebno Majdi Širca, vsem državnim sekretarjem na ministrstvu za kulturo, predvsem Stojanu Pelku, vsem direktorjem Filmskega sklada in Slovenskega filmskega centra … Razen pokojnega Francija Slaka in Jelke Stergel je bilo zelo malo ljudi s slovenske filmske scene, ki so mi resnično pomagali. Žal mi je bilo recimo kulturnega ministra Žiga Turka, ki me je edini in takoj po izvolitvi kot edinega iz sveta filma povabil na sestanek in vprašal, kaj bi bilo treba postoriti, da bi izboljšali slovensko filmsko sceno …”

Tudi on je – podobno kot Cankarjeva Francka – dolgo časa v brezupu tekel za ”vozom normalnosti”, potem pa je, ko so mu že neštetokrat podstavili nogo, Sloveniji obrnil hrbet in se odpravil v tujino, v eno od tamkajšnjih ”oaz”, kjer je našel normalne, če že ne boljše pogojev za delo in življenje.

Slovenija je – tako v moralnem kot finančnem bankrotu – minuli teden polnila medije in forume z zmerljivkami in psovkami na račun tistih, ki so svoje denarne rezerve skrili v davčnih oazah. Ali bi svoj denar, če bi ga imela, odnesla tja tudi sama?

Verjetno bi. Dovolj mi je, da mi pijavke pijejo kri, zakaj bi mi tudi denarnico.

Roko na srce: četudi bi, morda, za hip kolebala, pa bi ob misli na mafijo, ki nam vlada in krade, odločilni korak nemudoma storila.

Razkritja, ki so jih o davčnih utajah objavili raziskovalni novinarji, je dodobra pretresel preostali del sveta, le pri nas se je sprevrgel v farso. Drugače tudi ne more biti. Namesto da bi mediji – prodane duše – objavili imena tistih, ki so v Panami skrivali denar spornega izvora, so raje izpostavili nekega upokojenega boksarja, ki je – pa naj se to še tako paradoksalno sliši- svoj denar – in to dobesedno – zaslužil v znoju, krvi in z lastnimi rokami. Vsak, ki ima IQ enak številki mojega čevlja, dobro ve, da nakraden denar – govori se o okoli 75 milijardah- tam, pod palmami, mora biti!

Včasih je veljalo, da so davki in smrt edini, ki se jim nihče ne more izogniti. Danes je drugače. Z denarjem se da kupiti vse, predvsem tiste, ki bi morali ukrepati in s primernimi zakoni zagotoviti, da se davčne oaze ne bi dogajale. A ob primerni proviziji v žepu, ”naši’ raje molčijo in pleteničijo ter gledajo stran. Da bi zadovoljili ulico, sem in tja primejo za vrat kakšnega nepomembneža ali pa zaradi dolga 130,34 evrov prodajo stanovanje uboge in nebogljene upokojenke, ki se ne zna in ne zmore braniti pred zverem. Zlobneži trdijo, da če bi razkrili tajne račune slovenskih rezidentov v Luksemburgu, Liechtensteinu, na Cipru, Deviških otokih in še kje, kamor so ob asistenci botrov in stricev nosili denar davkoplačevalcev, bi tudi v Sloveniji frčalo perje. Tako pa se je tresla gora, rodila pa se je crknjena miš.

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Kaj pa če bi vsi plasirali denar v davčne oaze in kupovali v tujini?

    Zakaj pa bi imeli domoljuben občutek za skupno dobro in vrednotno življenje, ko pa je tako mamljiv skrajni pohlep?

    Ali je to smisel zdravo razumskega vrednotnega življenja?

    V družbi takšni pohlepnežev ne bi rad živel!

  2. Oh, kako vzgojno stališče: Če so že (skoraj) vsi brez posledic lopovi in mafija, bi bila pa tudi jaz. 🙁

    • Mimogrede, če se ne motim, koroška Hilda tudi zaradi lichtensteinskih nabiralnikov trenutno in za več let sedi na Igu, oz. sem in tja, ko ji dovolijo, obdeluje zaporniški vrt.

Comments are closed.