M. Miklavčič, Zarečeno: Naši ljubki berlinski zidovi

4

Minuli vikend je minil v znamenju praznovanj ob obletnici podrtja Berlinskega zidu, ki nekoč ni pomenil le politične, kulturne in socialne ločnice, temveč je predstavljal tudi tehnično – zelo izrazito mejo – med zahodnim in vzhodnim svetom tistega časa. Na eni strani je ljudski razred vozil volkswagne, na drugi pa trabante, zaporožce, wartburge .

12. avgust 1961, potem, ko je več kot 3000 ljudi prestopilo mejo iz Vzhodnega v Zahodni Berlin, se je komunističnim oblastnikom v izprijenih glavah sprožil še zadnji alarm, ki jim je zapovedoval, da morajo ustaviti odliv prebivalstva na zahod. Sredi noči so sovjetske enote zaprle prehode in pričele z gradnjo približno 155 kilometrov dolgega Berlinskega zidu, ki je dokončno zapečatil usodo milijonov, ki so bili poslej obsojeni na revščino, strah, politično in siceršnje nasilje ter na životarjenje po ruskem vzorcu.

Kljub strogim kaznim, je nemalo ljudi vseeno poskušalo srečo. Najbolj odmeven je bil poskus pobega 18-letnega Petra Fechterja, ki je na očeh javnosti izkrvavel do smrti pod streli policije.

Približno takrat, kot se je za osamosvojitev odločala Slovenija, so tudi Vzhodni Nemci začutili željo, da se rešijo zidov. Da zaživijo svobodno, kot se za človeka spodobi.

Žal se – podobno kot mi – niso zavedali, da je pot od želje do svobode strašno dolga, mukotrpna in pogosto nepremostljiva…

Na začetku so sicer imeli – vsaj v primerjavi Slovenci – ogromno srečo, saj so vsi dobili pravico do vpogleda v svoje osebne Stasijeve kartoteke, obenem pa so poskrbeli, da tajni sodelavci Stasija in javni uslužbenci in politiki z obremenilno preteklostjo, niso nikoli več imeli dostopa niti do najmanjših vzvodov oblasti.

Kakšne Indije Kromandije bi lahko bili deležni Slovenci, če bi bili pametni, pa naredili enako, a, nismo?!

Slovenci svojega lastnega Berlinskega zidu, ki ga nosimo v glavah še vse do danes nismo podrli. Še več: že kar nekaj časa ga zelo vneto dograjujemo in obnavljamo.

Pa če se vrnemo k razlikam med Vzhodom in Zahodom Nemčije: o tem, kako težko se je znebiti komunizma, jasno pričajo tudi statistike. Dohodek na prebivalca je na Zahodu Nemčije še vedno občutno višji kot na vzhodni strani nekdanje železne zavese. Tudi brezposelnost ostaja višja, plače in pokojnine pa nižje in Vzhodni Nemci – kar je najbolj neverjetno – ob volitvah še zmeraj prisegajo na levico. Pa da ne pozabim: tudi delež iz državnega proračuna, ki je namenjen socialnim transferjem, je na V občutno višji kot na Z Nemčije!

Melita, ki že vse od padca zidu dela kot psihologinja na eni osnovnih šol v Vzhodnem Berlinu, pravi, da so številni tamkajšnji prebivalci po združitvi razočarani. Mnogi se v demokraciji in kapitalizmu niso znašli, pogrešajo občutek varnosti in povezanosti, mnogi tudi čutijo zamero do bogatejšega zahoda. Pričakovali so, da bodo z združitvijo tudi oni postali čez noč bogati, da bodo imeli na dosegu roke omaro, v kateri bo vsak trenutek dneva na voljo vse, česar si bodo poželeli. Mnogi se zato še po 25. letih težko privajajo na realnost, ki od njih pričakuje več samoiniciativnosti, da se sami- brez pomoči države, ki jo vidijo kot ata & mamo- postavijo na lastne noge.

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Odličen prispevek avtorice članka!

    Več je razlogov, zakaj si nekateri želijo sprememb. Med njimi so:

    – brezposelnost. Pred dnevi se je vrnil znanec iz Japonske in bil navdušen nad Japonsko, ker ima stvari tako urejene, da nima brezposelnih. Vsak nekaj brklja, pa četudi tisto nima pravega smisla.

    – ustvarjalna lenobnost, v kar se hitro potopiš, zaradi ugodnih pogojev in zavajajočih brezdelnih aktivnostih današnjega časa

    – zavist in revolucionarni podedovani duh nekaterih…

  2. Najenostavnejša rešitev je v delovni in ustvarjalni angažiranosti mladih. V to bi se morale osredotočiti državne in druge spodbude.

    Človek se ne more plemenititi, če nima možnost pokazati svoje pozitivne ustvarjalnosti.

  3. Slovenci svojega lastnega Berlinskega zidu, ki ga nosimo v glavah še vse do danes nismo podrli. Še več: že kar nekaj časa ga zelo vneto dograjujemo in obnavljamo.
    =====================================================
    ta stavek je v članku bistven.
    lahko bi še dodali, da se Slovenci svojih zidov sploh ne zavedamo, zato je tragikomedija še toliko večja!!!!!!!!!!!

  4. Odličen članek! Avtorica NE ovinkari in je direktna! Ima tudi velik pogum – baje jo eni iz njenega lokalnega okolja že šimfajo. Gospa ima ‘cojones’.

Comments are closed.