M. Miklavčič, Zarečeno: Išče se ”Tina Maze” v slovenski kulturi

2
205

Letošnji Prešernov nagrajenec je potem, ko so ga pričeli mediji oblegati, izjavil tudi naslednje:”Vse moje zgodbe so brez nasilja, primerne za otroke od tretjega leta pa do devetdesetega. Junaki skušajo vedno zlo premagati z zvijačo in bistroumnostjo, ne pa s pištolo. V mojih stripih ni prelivanja krvi, je pa veliko avantur. Povsod grozi nevarnost, vendar dobrota vedno zmaga nad slabim.”

Miki Muster mi je bil že od nekdaj zelo pri srcu. Morda tudi zato, ker je v času, ko so slovenske trafike preplavljali stripi v srbohrvaškem jeziku, pričel izhajati njegov Zvitorepec v slovenščini, meni pa se je zdelo, da se je odprlo nebo, tako sem bila srečna. Če se ne motim, se je pisalo leto 1966, ko sem v trafiki pri Maticu kupila prvega Zvitorepca in če ne bi nekoč vmes posegla kruta mamina roka in vse izvode zaradi vzgojnih principov vrgla v peč, bi ga lahko brali tudi moji vnuki.

Morda tudi zaradi nostalgije sem še toliko bolj ploskala, ker se je na Mikija spomnil upravni odbor Prešernovih nagrad in ga za zmeraj iztrgal pozabi. Lansko leto so se, a žal malčk prepozno, spomnili tudi našega poljanskega pisatelja, Vladimirja Kavčiča. Po eni od zadnjih operacij mi je zagrenjeno dejal, da bi bilo vse skupaj veliko lepše, če bi na njegova vrata iskreno potrkali vsaj kakšno desetletje prej.

”Nikoli nisem delal, samo užival in se smejal,” so besede Mikija Mustra, ki so ga spremljale tudi takrat, ko so ga domači ”priznani umetniki” zasmehovali in poniževali, češ, da kopira ameriško, kar je v šestdesetih in sedemdesetih letih, veljalo za pregrešno. Kljub temu so številne generacije uživale mladost ob njegovih stripih in ponavljale besedila za že ponarodelimi reklamnimi liki ”to je Jelovica”, bonbonih visoki C in ob Cikcaku, ki je malo pred osmo uro zvečer pošiljal otroke v posteljo. Ustvaril je več kot 40 zgodb o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku, s slavno trojico pa se je vedno zavzemal za mir in nič nasilja.

Ko berem njegova razmišljanja o vrednotah, ki jim je zvest še danes, se mi zdi, kot da ne sodi v ta kruti svet, v katerem smo se znašli.

Kultura ima v Sloveniji neko posebno mesto. Takšni, kot smo, smo ji na ramena nadeli doto obveznega trpljenja, poniževanja, stradanja, revščine. Bognedaj, da bi si kdo, ki kulturo ustvarja, želel z njo spodobno živeti ali celo kaj bogokletnega zaslužiti! Umetniki – po mišljenju povprečnega Slovenca- morajo biti revni kot cerkvene miši. Tisti, ki imajo kulturne škarje in platno v roki, so zato določili, da so lahko zaslužni umetniki, sol naroda, zgolj tisti, ki jih nihče ne bere, nihče ne posluša in nihče ne mara njihovih likovnih stvaritev. Ljudskost in priljubljenost med ljudmi v ”visoki, zelo elitni kulturi” nima kaj iskati, kajti ta je namenjena le skrbno izbranim…

Vsako leto ob dnevu kulture privlečemo na dan sladke besede o jeziku, ki nam je baje nadvse drag in mil, pa o naši tako imenovani ljubezni do knjige, četudi smo še včeraj govorili, da so knjige slovenskih avtorjev izguba časa in energije, in če k temu dodamo,da so podatki o funkcionalni pismenosti odraslih Slovencev med najslabšimi v Evropi, potem si lahko predstavljamo licemerstvo, ki smo mu vsako leto ob tem času priča. Kažemo podobo zakonskega moža, ki ženo dan za dnem maltretira, enkrat na leto, ob sončnem popoldnevu, pa jo pod roko pelje po mestu, da bi ja vsi videli, kako lepo ji je pri njemu.

Tako kot še pri marsičem drugem, tudi pri praznovanju kulturnega praznika vztrajamo na nekih že zdavnaj preživetih obredih, značilnih za zadnjih 70 let.

Najbolj nagravžno je, ko se t. i. ”znani Slovenci” v teh dneh že tradicionalno hvalijo s TV ekranov, da, citiram- berejo Prešerna domala vsak dan, zlasti tedaj, ko jim je menda zelo hudo. Če bi bilo le desetinka povedanega resnica, potem bi slovenska kultura že zaradi enega samega dne v letu cvetela in rodila bogate sadove vseh ostalih 364 dni.

V prvi vrsti si drznem si reči, da bi se morali že zdavnaj odlepiti od prastarih, socialističnih vzorcev in tudi (poleg vsega ostalega) slovenski kulturni praznik korenito posodobiti. Razmišljati bi morali o tem, da bi iz Prešerna ustvarili blagovno znamko, podobno, kot jo predstavlja Mozart pri Avstrijcih ali Verdi pri Italijanih. Prazniku kulture bi morali odpreti meje in – če ne drugače – vsaj na ta dan ponuditi možnost kulturnih radosti širokim množicam obiskovalcev iz vse Evrope.

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Slovenska kultura se gradi od spodaj navzgor. Vendar zaenkrat neuspešno.

    Ko greš v gostinski, trgovski in zdaj tudi v bančni lokal, se počutiš ponižanega, ko ti tisti, ki ti postreže s storitvijo blekne prostaški balkanski prostaški izraz “evo”. Enako blekne, ko ti vrne denar.

    To se je pojavilo v zadnjem času.

    Kje je vljudnosten odnos in kje so se izgubili vljudnostni slovenski izrazi: izvolite, prosim, hvala?!

    Zakaj so ti ljudje hodili v šolo, da se izučijo kakšen odnos je potrebno imeti do stranke?!

    Zakaj nihče ne ukrepa? Ne delodajalec, ne gospodarska združenja, ne zveza potrošnikov, ne SAZU, ne politika, ne civilna družba…?!!!

  2. Poslanstvo medijev je, da negujejo slovensko kulturo, vendar je njihov prispevek minimalen. Zakaj?!

    To dokazujejo, zlasti nekateri radijski mediji, pa tudi nekateri ZV mediji, kjer so prostaški balkanski izrazi “evo” kar vrstijo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite