Kar imam svoj blog, se je že velikokrat zgodilo, da me različni ”ugledni posamezniki” nezadovoljno trepljajo po ramenih, češ, Milenči, saj si čisto OK, le malo preveč otresaš jezik.
Skoraj ob vsaki objavi, ki ni ravno iz t. i. ”ženske kvote”, me tudi opominjajo, da ni dobro, da ”štrlim” iz povprečja. Namreč:”Druge ženske lepijo na FB fotke svojih kužkov, zanimajo jih lepe misli, pa zmagovalci v resničnostnih šovih, objavljajo v srce segajoče glasbene youtube komade, javnost obveščajo, katera krema za noge je boljša od druge….ti pa kar naprej vlečeš na plano nekakšne probleme, ki jih Slovenci ”kao” imamo. Potem pa nam je nerodno, da bi to, kar objavljaš, sploh brali! Mimogrede bi nas videl, ko se družimo s teboj, kakšen tak, ki se z napisanim ne strinja!”
Najraje pa imam tiste, ki mi dobrohotno svetujejo, naj se držim svoje ”raziskovalne” teme, vse ostalo, kar menda ženskih možganov nima kaj brigati, pa naj lepo pustim pri miru.
Če sem iskrena, mi je zelo vseeno, če se tisti, ki se bojijo pogledati na ”levo in desno” v strahu, da jih ne bi kdo videl, pri meni poslovijo. Res mi je vseeno.
Me bo pa ob misli nanje bolelo srce….Preveč si želim, da bi bilo takšnih, ki jih zanima še kaj drugega kot ”gel za utrujene noge” – več!
Ni mi všeč, ker nas vseh sort ”čehi” prehitevajo po levi in po desni. Pa saj kot narod nismo tako zanič, le preveč pasivni, vdani v usodo, apatični in boječi smo!
Če bomo brali, nas ne bo pobralo.
Bomo pa počasi, zlagoma, videli vsaj kam dlje kot do konice svojega nosu.
O aktualnem trenutku pišem v času, ko beremo, da obstajajo osnovne šole – ena teh je v Horjulu – kjer sploh še nimajo tople vode. Berem tudi, da je bil Perenič, ki je zaslovel po tem, da je sodelavke rad šeškal, bil ekspresno vpisan v register mediatorjev.
O anomalijah, ki jih je vse polno, bi lahko pisala vsak dan. Zarana, ko prelistam spletne časopise, se mi ježijo lasje. Počutim se, kot bi živela sredi mafijskega legla! Lepo vzgojeni državljani pa – namesto da bi odreagirali, še zmeraj mečejo oči proti Venezueli in sanjajo, kako lepo bi bilo, če bi jo imeli tudi mi.
To, da se bo Slovenija, takšna, kot je danes, zdaj zdaj razblinila kot milni mehurček, že dolgo govorim, pa mi ne verjamejo.
Polena, ki si jih Slovenci izdatno mečemo pod noge, so nas zasula, pod njimi pa tako in tako nič ne vidimo, nič ne slišimo…Smo gluhi, patološko zlepljeni z nekim zgodovinskim obdobjem, ki se nikoli več ne bo ponovilo, s časi, v katerih so nas – kot kaže za zmeraj- vzgojili za mentalne hlapce, poslušne, kimajoče, za hlapce, ki podpirajo krajo državnega premoženja, vključno takšne sorte, kot je Rog.
Bogvarij, da bi razmišljali in se tovrstnemu mentalnemu nasilju upirali.
No, roko na srce- posamezniki, ki so drugačni (ne jamrajo, ampak želijo živeti, delati in ustvarjati), spokajo kovčke in odidejo poiskat srečo v Svet. Mi, ki ostanemo, namesto da bi razmišljali in se obnašali civilizacijsko, kot se 21. stoletju tudi spodobi, raje grozimo tistim, ki nas opozarjajo, da pot, po kateri hodimo, vodi v brezno brez vrnitve.
V teh dneh pred slovenskim največjim praznikom- pred dnevom Državnosti, bi zelo rada zapisala kaj lepega, strumnega, optimističnega in pogumnega, a kaj, ko se zavedam, da bi sleherno leporečje izzvenelo kot ceneni obliž preko rane, ki se noče in noče zaceliti.
Za nami je 25 let z nekdanjo ideologijo prepojenih performansov in vedno bolj pogostega razmišljanja, da nekdanji socializem ni bil totalitaren, ampak raj na zemlji. Narodu, ki sistematično vzgaja mlade v socialističnem duhu bivše Juge, ni pomoči.
Letos bomo tudi zato imeli dve proslavi. Prvorazredno in drugorazredno. Na slednji bo himna zagotovo zapeta v slovenščini, prav tako ne bo moč slišati priljubljenih komadov kot so “banda kravatarska” in bandjera-rosa, ne bo proletarcev vseh dežel. Vsaj nekaj!
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
