Močno deževje je pred dnevi zahtevalo prvi smrtni žrtvi in sicer na Vranskem. Pred razdiralno močjo pobesnele vode trepetajo prebivalci ob reki Krki, zlasti v Kostanjevici, v Prekmurju pa so si potoki marsikje urezali nove struge kar čez vasi in naselja. Ljudje so ostali brez domov, edino prevozno sredstvo po vaseh so traktorji, s katerimi odvažajo tudi zemljo, ki so jo s seboj prinesli zemeljski plazovi.
Ljudje za katastrofo, ki smo ji priča, sicer zelo sramežljivo, a vendarle, krivijo državo in občine. Država namreč zamuja s sanacijo vodotokov in gozdov po žledu. Posledice lenobe, pišmeuhovstva in cincanja na državni ravni pa nosijo prebivalci in njihovo imetje.
Včeraj, ko sem se po dolgem deževnem obdobju ponovno peljala s kolesom proti Rovtam, sem se lahko na lastne oči prepričala, pa ne prvič, zadnjič pa tudi ne, da so pritožbe tistih državljanov, ki se drznejo pokritizirati na glas, povsem upravičene.
Pogled na Soro je več kot žalosten. Ne le, da drevje leži vse križem, njeni bregovi so zaraščeni bolj, kot so verjetno bili v pradavnini, ko so bili naši kraji še neposeljeni. Po vejah so obešene civilizacijski dosežki: polivinilaste vrečke…Tuje rodne rastline so, kot je videti, edine, ki jim deževje godi, saj so se že vsepovsod začele nevarno zajedati globoko v travnike.
Priznajte, povsem neopazno smo se državljani pričeli zavedati tudi vedno slabših cest. In se privajati nanje, kajti nenehno ponavljanje, da ima država premalo denarja za državljane, ni naletelo na gluha ušesa.
Bog se usmili ne le vaških poti, že tisočkrat zakrpanih in poflikanih zaradi nešteto prekopavanj- včeraj zaradi elektrike, danes zaradi interneta, jutri zaradi marsovčkov! Vsak izgovor je dober, da tisti, ki veselo kopljejo, ne pospravijo za seboj.
V grozljivem stanju so tudi občinske, pa državne ceste, da o avtocestah, ne glede v katero smer jo mahnemo, ne govorim. Na teh so – za povrhu – postali gospodarji tovornjakarji, ki s svojim nasilnim manevriranjem marsikateremu vozniku poženejo led po žilah. Prav posebno, a nič prijazno zgodbo o njihovi brezobzirnosti bi lahko zapisala minuli petek, ko sem se peljala na literarni večer v Novo Celje pri Žalcu…
Povsod – govorim o avtocestah – so postavljene ovire, le dela se bolj malo ali nič.
Še ena grozljivka: pred kratkim sem se ponovno peljala proti Zaplani z vrhniške strani. Toplo vam polagam na dušo: niti v najbolj drznih sanjah si ne želite, da bi me posnemali.
Medtem ko je bilo leta 2009 skoraj 43 odstotkov prebivalcev Slovenije delovno aktivnih, je zdaj ta delež le še 38 odstotkov. To pomeni, da mora en zaposleni poleg sebe preskrbeti še skoraj dva neaktivna prebivalca. Če zraven dodamo še milijarde, ki si jih veselo izposojamo zato, da vseh sort tiči v državni upravi veselo lenarijo in se razmnožujejo, potem lahko le sanjate, da se bo v doglednem času našel denar za krvavo nujne stvari, o katerih sem govorila na začetku.
Mladi do 32. leta se delijo v štiri kategorije: v prvi so tisti, ki so si pridobili ustrezno tehnično znanje in lahko izbirajo med kar nekaj službami, ki se jim ponujajo doma, v drugi so oni, ki jih je Slovenija bolj kot ne izobraževala za potrebe državnega aparata, potem pa jih je zavrgla, v tretji so korajžneži, ki so se naveličali čakanja ter so jo raje mahnili v tujino. Četrta kategorija pa pripada mladim, ki sedijo doma, tarnajo in čakajo, da bo – če ne drug- pa zdajšnja vlada vnovič pričarala socializem očetov in mam, v katerem bo ponovno teklo mleko in med.
Če k tem, slednjim, prištejemo še starejše prebivalce, ki so v večini, prednost pa dajejo osebnemu zadovoljstvu, postane logično, zakaj država vedno bolj in vedno hitrje drvi v socialistično maloro.
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
