Vitomir Gros:”Krasti naj nehajo, pa bo slovenski nacionalni interes rešen.”
Sedemindvajsetletni Dejan Grm, fant, ki je rojen za gore, se je pred tednom dni namenil na vrh Triglava. Marsikdo se bo vprašal, kaj mu je bilo tega treba. Težko je razložiti tem, ki se za koščkom neba, ki ga imajo na televizijskem zaslonu, stegujejo iz varnega objema naslonjača. Takim, ki podrobijo korake navkreber, pa ni treba razlagati.
Nanj sem se spomnila, ko sem prebirala spomine številnih poslovno uspešnih Slovencev. Pa da ne bo pomote: v mislih imam tiste, ki so uspeli sami in to z delom, trudom, napori, odpovedovanji in z veliko mero spoštovanja do podrejenih, brez katerih uspešne poti do cilja enostavno ne bi bilo.
Pripovedovali so mi, da jih niso toliko boleli napori kot posmehi. Neštetokrat so se morali obrniti stran in požreti kakšno krepko, ko so se sosedje vozili na dopuste, pred njihovimi vrati pa vneto trobili, češ, kakšni tepci ste, da delate, namesto da bi uživali. Prijateljica Valerija je na facebooku zapisala, da danes mineva 20 let, kar je odprla prvo trgovino. Pri tem pa je dodala, da so lahko preživeli le, ker delajo tudi ob nedeljah.
Zasebno lastnino, zasebna podjetja, ideje, iznajdbe, zasebne šole…sodobne, napredne in človeku prijazne družbe z zakoni in predpisi, tudi z ustavo, varujejo pred pogoltno in lakomno državo, istočasno pa zasebnemu postavljajo ustrezne meje in pravila. Procesi v to smer so se začeli že davnega leta 1215.
In če pomislimo, kakšen odnos ima povprečen Slovenec, vključno s politiko, do zasebnega, potem moramo, žal, reči, da smo v razvoju svoje miselnosti krepkih 800 let za svetom. Glavna cokla v razvoju so skrajneži na tistem polu slovenskega političnega prostora, ki se šteje celo za naprednega, a so, žal, na napačni strani Meseca. Zagrizeno, trmasto in brezkompromisno varujejo državo pred državljani, državna podjetja pred zasebnimi, državne šole pred zasebnimi. Sline se jim cedijo ob pogledu na dodano vrednost, ki jo ustvarjajo zasebna podjetja, ter nenehno iščejo načine, da bi se polastili njihove smetane. Podobno, kot nekoč, ko so bili navajeni varovati diktaturo proletariata pred proletarci.
»Slovenija na leto za znanstveno raziskovanje nameni toliko, kolikor v Španiji namenijo za enega nogometaša in pol,« ugotavlja direktor Inštituta Jožefa Stefana Jadran Lenarčič. Mar to pomeni, da ne le posamezniki, ki jih niti ni tako malo- tudi država, še zmeraj prisegajo, da nas bodo rešili srp, kladivo in lopata?
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
