V minulih dneh se je v Sloveniji o Putinu govorilo toliko, da me je že zaskrbelo, da bodo nekateri- najbolj vzhičeni- celo pregoreli. Če bi imela denar, bi vsem, ki so neutrudno klečeplazili, kupila molitvene preproge. Ker ga nimam, mi je ostalo vsaj upanje, da si kolen niso preveč uničili.
Vseeno pa moram reči, da se mi zdi prav, da je prišel in da so se fantje in punce na ”visoki ravni” pogovarjali med seboj.
Tale presneti svet- z Evropo vred, se mi zdi vedno bolj podoben skregani Sloveniji, kjer bodo državljani vsak čas živeli vsak za svojim lastnim obzidjem. Zamer se je nabralo toliko, da se sovražniki množijo kot morski prašički, mostovi med ljudmi pa se sproti podirajo.
Prav ob Putinovem obisku pri nas sem razmišljala, kako boleče nam manjka želja po dialogu. V preobilju, v katerem živimo, smo postali samovšečni, oholi, domišljavi, prepričani, da nam gre tako dobro, da lahko živimo samozadostno in da nikogar ne potrebujemo. Zdi se mi, kot da smo stisnjeni pod kupolo tovarne, v kateri se od jutra do večera kuje sovraštvo.
Malo prej sem si ogledala posnetke protestov iz Nemčije. Privrženci Erdogana so sredi Nemčije burno vzklikali ter mahali z njegovimi zastavami in vsakič, ko so zakričali, so dali deželi, ki jih je že pred desetletji sprejela medse, vedeti, da so v svoji srčiki ostali še zmeraj enaki – takšni, kot so bili, preden so se odpravili na pot. Z drugimi besedami: na dobrine Evrope, ki jim je nudila drugačno življenje, so se požvižgali, jih ignorirali, celo poteptali.
Pogrešala sem nekoga, da bi jih vprašal, zakaj to počnejo. Čemu ploskajo diktatorskemu režimu, ki ne prinaša nič dobrega. Morda bi jih potem, ko bi slišala njihove odgovore, laže razumela.
V času dopustov se skozi Slovenijo valijo horde turistov. Na avtocestah so zastoji, nesreče. Tujci, ki sedijo v avtomobilih in preklinjajo. Si predstavljate, kako bi bilo drugače, če bi zapeljali do prvega izhoda, in si, morda, ogledali vasice, ki ležijo le lučaj stran? Morda bi imeli srečo in bi se zapletli v klepet z domačini. Ruknili en orng domač šnopc. Mimogrede in zelo spontano bi ugotovili, koliko prijaznih Hanzov, Arisov, Johnov in Chiemov drvi mimo nas, le da zlepa nimamo te sreče, da bi se z njimi pobliže spoznali.
Pravzaprav nihče med nami ne ve, o čem točno se je Putin menil z našimi. O politiki, nevarnostih, ki prežijo na Evropo, o gospodarskem sodelovanju?
Karkoli je to že bilo, upam, da je bilo koristno. Pa da so bili gospodje in tovariši politiki, za katere se zdi, kot bi bili brez duše in srca, iskreni vsaj ob slovesu, ko so si podali roke.
Več lahko preberete na milena.blog.drugisvet.com.
