Zgodilo se je leta 2010, ko smo pripotovali v Estonijo, v mesto Tartu, na Evropeade. Med kramljanjem v nekem lokalu se nam je približal mlajši moški. V roki je držal klobuk, ki si ga je snel z glave, v očeh pa so se mu lesketale solze.
”Ste iz Slovenije?” nas je plašno pobaral, ko smo ga povabili, naj prisede. Bil je vesel in ganjen hkrati, ker se je lahko po dolgem času spet pogovarjal v materinem jeziku. ”Pojma nimate, kako ste me osrečili!” nam je dejal ob slovesu, od srca hvaležen, da so slovenske besede ponovno božale njegovo srce.
Na tega slovenskega Estonca sem se spomnila pred dnevi, ko sem na Facebooku zasledila zanimivo razmišljanje neke prijateljice,recimo ji Petra:
” Ko sem se po celodnevnem kolesarjenju po koncih, nabitih s spomini na prelivanje krvi v prvi svetovni vojni, na prvi protifašitični upor Tigrovcev, na bitke partizanov, zatiranje Italijanov in zmago Slovencev, usedla za mizo v kampu ob Soči, nakar nas je natakar vprašal: “What can I bring you?”. Sem mu rekla, da smo Slovenci in bi naročili po slovensko. Po angleško je odgovoril, da ne razume. Potem sem popi*dila.
Medtem, ko sem izvajala besni monolog (v angleščini) o tem, da je tu Slovenija in da je protizakonito, da nimajo strežbe v slovenščini, so se moji razgledani, izobraženi, pametni prijatelji spravili name. Da sem SDS-ovka, da sem fašistka, da je natakar pač revež – migrant, ki je prišel sem, da bi delal in da zagotovo pri vsem skupaj ni nič kriv in da bi ga morala pustiti pri miru.
Kar me najbolj bega, je to, kako zelo je Janši uspel ta salto mortale, da si je SDS do te mere privzel primat nad domoljubjem, da je vsak, ki čuti ljubezen do domovine in je ponosen na svojo kulturo in jezik, takoj označen za janšista in za fašista, grrr.
Oprostite, nisem ne eno in ne drugo! V svoji domovini tujce z veseljem sprejmem. Jim pa domovine vseeno ne dam. Ne kar tako, brez boja. Čisto na koncu, ko smo odhajali, se je izkazalo, da je natakar, ”ubogi imigrant, ki ne zna in ne razume besede slovensko”, v resnici Srb. Kaj mislite, kako dolgo je trajalo, preden so se prijatelji začeli strinjati z mano, da sem pravzaprav imela prav?”
Je v Sloveniji slovenščina sploh še uradni jezik?
Mislim, da se nam to – zelo pišmeuhovsko obnašanje do lastnega jezika, naroda, lastne identitete, zgodovine, domovine, tudi do glasbe že krepko maščuje.
Več lahko preberete na domovina.je.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
