M. Miklavčič, domovina.je: V Sloveniji se gremo sužnjelastništvo, sindikatov pa nikjer

1

Slovenija se je že davno tega spremenila v ring, v katerem potekajo kruti boji za preživetje. Gospodje, ki sedijo na tribunah si manejo roke, ko razmišljajo, kako nategniti rajo in na njihov račun zaslužiti čim več. Na VIP sedežih se dolgočasijo tržna, delovna in finančna inšpekcija, policija, tožilstvo, sodišča, ZSSS in ostali ”naši” sindikati, ki sicer sem in tja vržejo oko na prizorišče, a nizkih udarcev med kruto igro, kot da ne vidijo in ne slišijo. Kako že pravijo? Roka roko umije?

Murini delavci so v deželi najbolj poštenih, pokončnih in socialno čutečih več mesecev polnili prve strani časopisov. Tresla se je gora, rodila se je miš! Je bil kdo od odgovornih, ki jih je pahnil v bedo, kaznovan? ”Jih bo pred goljufijo rešila evropska direktiva?” smo se spraševali dve leti nazaj. Kaj pa danes? Komaj kdo se še spomni nanje in na vse gorje, ki so ga morali prestajati.

V medijih še zmeraj spremljamo burlesko okoli odgovornih za skrajno bedo delavcev iz SCT-ja, Vegrada, Primorja. Kje so danes fantje in možje, ki tudi po več mesecev niso dobili plače? Je komu sploh še kaj mar zanje?

Žalostne zgodbe resničnih ljudi

”Moje ime za to priložnost je Dragan. Star sem 33 let. Vsak mesec delam po 230 do 250 ur in za to dobim na račun nakazano minimalno plačo 575 evrov. Del plače mi delodajalec vsak mesec izplača v gotovini. Vem, da je to nezakonito, vendar je to edina možnost, da pridem do tega denarja. Veliko raje bi videl, da bi vso plačo dobil zakonito nakazano, saj delam pošteno in ne želim goljufati nikogar,” nam že pred leti predstavi svojo žalostno zgodbo fant, ki je prišel iz Bosne v želji, da v državi, ki so jo občudovali in cenili vsi v njegovi vasi, najde košček sreče.

Recimo, da ji je ime Renata. Delala je na eni od radijskih postaj, ki je imela zelo primeren in korekten odnos do svojih cenjenih poslušalcev. Bila je prekerc, za mizerijo dva in pol evra na uro, brez plačane malice, brez miloščine za bencin.

Nenehno se je kdo drl nanjo, ona pa je morala biti tiho tudi takrat, ko je za garaško delo, ki je trajalo šestnajst ur na dan, dobila plačilo šele po nekaj mesecih. Dokončno se ji je strgalo, ko se je nekoč, sredi prispevka o socialno ogroženih, začela zavedati, da so tisti, s katerimi je jokala zaradi neplačanih položnic, finančno še zmeraj na boljšem, kot je bila ona. Na srečo ji je teta lahko posodila nekaj evrov, da je sedla na letalo za London. Hitro je našla delo v bolnišnici, ker je pridna, jo imajo radi. ”Po dolgem času se počutim kot človek in ne kot brezimnež v trgovini z ljudmi” je zapisala na svojem blogu.

Slovenija, dežela sužnjelastništva

Da pa v Sloveniji res živimo pošteni in dobri ljudje, ki znamo z užitkom in premišljeno izkoriščati sočloveka, se je razkrilo pred dnevi, v eni najobsežnejših akcij pri nas, ko se je v Loški dolini, v tamkajšnji lesni industriji razkrinkala prava mreža trgovanja in izkoriščanja tujih delavcev.

Več lahko preberete na domovina.je.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. To je ogledalo sindikalnih funkcionarjev, ki so le podaljšana roka leve oblasti.

    Krona sprevrženih sindikalnih funkcionarjev, pa je sindikalni funkcionar Štrukelj, ki vodi sindikat izobraževalne dejavnosti v državi. In rezultat njegovega dela:

    -nezakonito izplačevanje dodatkov v izobraževanju, zlasti tistim na najvišjih položajih

    – za 107% povečanje profesorskega kadra v zadnjih 5 letih , ob enakem številu učencev.

    Štrukelj se na te medijske ugotovitve, ni javno oglasil, kje pa, da bi prej kdaj opozoril, da tako ne sme biti.

    Kaj pa njegova odgovornost?!

Comments are closed.