Slovenci smo res eni čudni tiči. Blaženi ležemo k počitku, ko slišimo, da je sosedu crknila krava, a če Pepca zasluži več kot se nam zdi, da bi bilo prav, pa nas tlači nočna mora. Mirno prenašamo, ko se krade, laže, pere možgane in počne še druga hudodelstva, pod katerimi ječi upognjen hrbet. Skomignemo z rameni, ko nam jemljejo socialno varnost, ko cel Svet opaža, da zaostajamo v gospodarskem razvoju, da imamo vedno manj svobode govora, itd. itd. Pomembno je le, da smo vsi približno enako slabo plačani, pa smo srečni.
Po eni strani nam pridejo v oči solze ponosa, ko slišimo, da bi med tistimi, ki so odšli po svetu s trebuhom za kruhom, težko našli revnega Slovenca, po drugi strani pa mrščimo čelo, ko kdo, ki ni naš, zleze na zeleno vejo. ”Kradel je, treba mu je vzeti!” grmijo pravičniki. ”Izkorišča ubogo ljudstvo, ki nima za kruh!” mečejo še dodatna polena na ogenj tisti v prvih vrstah, medtem ko mirno podpisujejo svetovalne pogodbe za milijon evrov.
Da bi se med seboj povezovali? Ustvarjali skupno prihodnost? Premaknili kakšno goro zato, da bi nastala nova delovna mesta? Ne, hvala, raje ne! Polena pod nogami in zavist – to je naša prihodnost!
Bogati severnjaki bi morali delati zastonj!
Ali pa tisti prišlek iz Švedske! Namesto da bi delal zastonj, kot bi se, kakopak, za bogatega Severnjaka spodobilo, si drzne izplačati več kot sedemnajst tisoč čukov na mesec! Ni problema, če kaj podobnega pade na pamet kakšnemu Tončku iz Spodnjega dola! On je vendar naš in si to sme privoščiti. Če kje, se Slovenci delimo na naše in vaše prav pri denarju. Pravzaprav pri tem, kdo ga lahko ima in kdo ne. Kdo je lahko pri koritu in kdo ne sme in ne more biti.
Več lahko preberete na domovina.je.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
