M. Miklavčič, domovina.je: Srečni, dokler smo vsi enako slabo plačani

7

Slovenci smo res eni čudni tiči. Blaženi ležemo k počitku, ko slišimo, da je sosedu crknila krava, a če Pepca zasluži več kot se nam zdi, da bi bilo prav, pa nas tlači nočna mora. Mirno prenašamo, ko se krade, laže, pere možgane in počne še druga hudodelstva, pod katerimi ječi upognjen hrbet. Skomignemo z rameni, ko nam jemljejo socialno varnost, ko cel Svet opaža, da zaostajamo v gospodarskem razvoju, da imamo vedno manj svobode govora, itd. itd. Pomembno je le, da smo vsi približno enako slabo plačani, pa smo srečni.

Po eni strani nam pridejo v oči solze ponosa, ko slišimo, da bi med tistimi, ki so odšli po svetu s trebuhom za kruhom, težko našli revnega Slovenca, po drugi strani pa mrščimo čelo, ko kdo, ki ni naš, zleze na zeleno vejo. ”Kradel je, treba mu je vzeti!” grmijo pravičniki. ”Izkorišča ubogo ljudstvo, ki nima za kruh!” mečejo še dodatna polena na ogenj tisti v prvih vrstah, medtem ko mirno podpisujejo svetovalne pogodbe za milijon evrov.

Da bi se med seboj povezovali? Ustvarjali skupno prihodnost? Premaknili kakšno goro zato, da bi nastala nova delovna mesta? Ne, hvala, raje ne! Polena pod nogami in zavist – to je naša prihodnost!

Bogati severnjaki bi morali delati zastonj!

Ali pa tisti prišlek iz Švedske! Namesto da bi delal zastonj, kot bi se, kakopak, za bogatega Severnjaka spodobilo, si drzne izplačati več kot sedemnajst tisoč čukov na mesec! Ni problema, če kaj podobnega pade na pamet kakšnemu Tončku iz Spodnjega dola! On je vendar naš in si to sme privoščiti. Če kje, se Slovenci delimo na naše in vaše prav pri denarju. Pravzaprav pri tem, kdo ga lahko ima in kdo ne. Kdo je lahko pri koritu in kdo ne sme in ne more biti.

Več lahko preberete na domovina.je.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. Verjetno postajamo ena čudna kultura, da nam imeti denar sploh tako grozno veliko pomeni. Koliko ga imamo mi, koliko ga ima sosed, koliko naš šef. Že otrokom v šoli, ki bi se non-stop primerjali, kaj si kdo lahko privošči, katere znamke oblačil, obutve, kakšen avto pri kateri družini vozijo itd. Včasih si mislim, da ima to opraviti z zgodnje-kapitalistično fazo, saj kolikor se spomnim prejšnjega režima iz otroštva, če se mi po čem zdi tisti režim bolj normalen je po manjšem hlepenju po denarju in manjši konzumistični orientaciji.

    V kapitalizmu pa je dejstvo, da je motnja tisti, ki konzumizmu reče ne, čeprav bi se ga lahko šel. Tak namreč bremza kolo ekonomije v tej večni soodvisnosti ponudbe in povpraševanja. Ni hujšega v kapitalizmu kot je ničelna rast, cela družba pade v paniko in šok in je na robu sesutja, čeprav realno na zahodu skoraj nikomur ničesar ne manjka in živimo v svetu skozi zgodovino nepredstavljivo visoke blaginje. Zločinec je torej tisti, ki noče nedelje preživljati v nakupovalnih središč ali si drzne celo zaviti k maši. Si mislite, kakšna groza, brezplačni ponudbi maše, ki torej ne prispeva ničesar k BDP.

    Poznam tudi ljudi, ki se jim pa precej fučka, da bi zaslužili več, čeprav bi lahko. Nekaj takih sem spoznal v Dalmaciji. Lahko bi zaslužili mnogo več s turizmom, pa prav nočejo. Najbolj so veseli, ko s septembrom turisti oddidejo. Ne marajo novih investicij, s katerimi bi prišel nov profit, ne marin, še manj naftnih ploščadi pred svojo obalo. Raje živijo skromno, a v raju na zemlji, kot da bi obogateli na račun uničenja tega raja. Osebno jih povsem razumem in podpiram, čeprav mi je jasno, kako v mizerni poziciji je hrvaška ekonomija; mogoče tudi malo zaradi takih.

    • Pred leti sem nekje prebral, da par odstotkov ljudi naredi vse, kar človeštvo potrebuje. Ostali se pa le pulijo za to, kar tistih par odstotkov ustvari. Trdim, da ta misel ni daleč od resnice in po eni strani razumem tiste Dalmatince. Če jim znese, naj se kar tako obnašajo! Naj delajo drugi!

    • V prejšnjem režimu je blo še mal večje, od hlepenja po denarju, hlepenje po dobrinah iz trgovine. In ne pozabit hlepenja po devizah.

    • Hočem rečt, mal povprašaj koga, ki je ob vikendih hodu čez mejo v Avstrijo in Italijo v šoping po kavbojke, pralne praške in kavo.

  2. Gospo Mileno bi samo dopolnil, da smo Slovenci taki, kot nas opisuje, izključno samo zato, ker nekdo nas take hoče in nam pere glavo. Če bi nas hotel drugačne, bi nas pral z drugim šamponom. In zakaj nas ne pere z drugim šamponom? Ker nam takim, kot smo, lažje vlada.

  3. Petedeset let socialima je naredilo svoje. Zdaj pa ravno tisti, ki so prisegali na enakost v družbi krojijo ostalim usodo v podjetjih. Iz socialistov so postali slabi gospodarji in nevešči upravljanja premoženja. Ne moremo jim reči kapitalisti, ker to niso. Res pa je da tudi cerkev in slovenski kler zelo rad pridiga samo o uboštvu in ponižnosti.
    To je to bogastvo in imetje je še vedno za slovence nekaj kar ni v skladu z njihovo nacionalno zavestjo.

  4. “Srečni, dokler smo vsi enako slabo plačani”, je prvi del enačbe. Drugi del je: “Vse težave, ki jih imamo naj reši državen aparat.” Ne glede na to kolikokrat ga preplačamo.

Comments are closed.