Zadnje čase vedno bolj ugotavljam, da je v tej prelestno lepi deželi pod Triglavom nekdo pošteno nor. In to nepreklicno nor. Vsak dan se namreč zgodi kaj takšnega, kar jasno priča, da med nami živijo državljani, ki ne počnejo drugega, kot da iščejo načine, kako sfižiti tisto, kar nam predstavlja ne le državo, temveč tudi edino domovino.
Ko razmišljam o več med seboj – na videz – nepovezanih stvareh, me prične močno skrbeti. Sprašujem se, od kod se je vzela ta presneta snežena kepa, ki se že nekaj desetletij vali po pobočju in se nam sploh ne zdi nevarna in to kljub temu, da nam grozi, da nas bo zdaj zdaj pomendrala pod seboj? Koliko časa bom sploh še lahko bentila nad njo, da mi jezika ne bodo zavezali z nečim, kar bo podobno 133. členu?
”Če bi bili vsaj malo humani, deset odstotkov (200.000) prebivalstva ne bi bil poseben problem,” je na vprašanje, koliko beguncev lahko sprejme Slovenija, odgovoril eden od poslancev ZL.
”Ja, kam jih bomo pa dali?!” sem pomislila, ko me je istočasno prešinilo, da smo na Rdečem križu lani zaman čakali na običajne pakete, namenjene lastnim revežem, ki ne zmorejo povezati začetka s koncem meseca.
Zbala sem se, da bodo Slovenci ob takšni grožnji z begunci tiho, pa so se že prvič, ko je šlo zares, hvala Bogu, glasno oglasili v Kidričevem. Drevi so napovedali ostre proteste proti nameri vlade, da jim podtakne več kot 4.000 migrantov, tudi prebivalci iz Šenčurja.
Ko sem že mislila, da huje ne more biti, se je oglasila še ena gospa iz parlamenta. Spregovorila je o nujnem priznanju ustavno zajamčenih pravic pripadnikom narodov in narodnosti nekdanje skupne države. Kako od kod in zakaj jim ta pravica?! Zakaj prav zdaj?!
Vmes, malo prej in malo po tem, se je zgodilo še marsikaj. Tudi napoved, da bo ”treba zamenjati ustavne sodnike”. Na ta izziv je celo Alojz Ude pripomnil, da ”gre za izrazito neprimerno izjavo, saj izbira ustavnih sodnikov po politični pripadnosti ni higienična.”
Čakajoč Zdravljico
Nakar je potrkal na vrata še težko pričakovani dan kulture. Osebno mi zelo veliko pomeni, če ne zaradi drugega, zato da s štiriletnim vnukom ves dan prepevava Zdravljico, bereva pesmi in se kaj srčnega pogovarjava o domovini, ki jo je lepo imeti rad.
Mali se mi je zvečer, že malo zaspan usedel na kolena in potem sva nestrpno čakala, da bova slovensko himno, ki proslavi ne bi smela manjkati, še enkrat zapela in to skupaj z nastopajočimi. Najprej se ni zgodilo nič. Le gospod z brado ga je nekaj lomil na odru, češ, da država nima denarja za zakusko in da so zato- podobno kot se dogaja na kakšni gasilski veselici – na pomoč priklicali sponzorja.
No, potem sva pa čakala, in čakala in čakala. Na odru so se vrstili različni popevkarji, ki so našo Zdravljico zapeli kot …kot bi recimo nastopili na karaokah. Poljudno. Po svoje. Tingltongl. Da bi bila mera polna, še v arabščini. To, kar sva z vnukom slišala, ni bila naša himna. Ni bilo slišati kot Zdravljica! Nekaj grenkega se je dotaknilo moje duše, upala sem, da bo vsaj en sam samcat vstal in protestno zapustil dvorano. Ni ga bilo.
Več lahko preberete na domovina.je.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
