Miklavčič, blog: Dedje se obračajo v grobu

2

Avtor: Milena Miklavčič.

Ko sem bila včeraj na enem od srečanj za starejše, ki jih organizirajo krajevne organizacije RK, in sem se s pogledom sprehajala od enega obraza do drugega- večino med njimi sem poznala že skoraj 40 let- me je ostro zaščemelo pri srcu.

”Poglej,” sem si rekla, to so ljudje, ki so v potu svojega obraza ustvarjali pogoje za življenje, bili pri tem večkrat lačni kot siti, prisegali so na poštenost, na srčnost, vedeli so, da je potrebno tisto, kar imajo, tudi plačati. Nikoli niso jemali brezglavih kreditov za brezglave, morebiti tudi nepotrebne projekte, preživeli so 2. svetovno vojno in grozljive politične travme po njej- to so ljudje, ki so svojim otrokom posredovali enake moralne norme, kot so jih cenili in spoštovali sami.”

Kdaj, za vraga, so se potem generacije izpridile, kdaj so se njihovi moralni pogledi izkrivili do te mere, da nas družba, v kateri živimo, danes glasno prepričuje, da so laži, zasajanje nožev v hrbet, lopovščine, mafijsko obnašanje, vodenje naivnih za nos, kraje, življenje na račun drugega… tiste kvalitete, ki jih družba ponuja sebi in zanamcem kot edino, kar se splača?

Kdaj smo – kot narod in kot posamezniki- postali tako strašno krvoločni, da nekateri med nami čakajo le na pravi migljaj, da bodo tudi v resnici vzeli v roko mašinco in naredili red, kajti prepevanje o njej jim ni več zadosti?

Kdaj smo postali tako noro neumni, da verjamemo, da je kapitalizem tisti, ki nas peha v revščino, namesto da bi se ozrli okoli sebe in videli, da nam jemljejo zadnje krajcarje iz žepov tisti, ki nam perejo možgane z že zdavnaj preživeto idejo o socializmu in nekakšnem komunizmu balkanskih manir?

Si morete misliti, da smo Slovenci postali najbolj koruptivna država v Evropi! Naši predniki, tisti, ki bi raje umrli od sramu, kot ukradli skorjo kruha, se obračajo v grobu. Trkajo na našo vest in nas sprašujejo, zakaj, za božjo voljo, podpiramo takšne, ki – vsem na očeh- kradejo, za povrh pa nam mečejo še pesek v oči, češ, da kradejo drugi, ne pa oni?

Kako naj ob tem, kar se okoli nas dogaja, učim svoje vnuke iskrenosti, poštenosti, odprtosti za sočloveka? Koga naj jim dam za zgled, ko pa imajo tisti, ki jih vidimo v prvih vrstah več kot preveč masla na glavi? Kako naj jim dopovem, da je v življenju potrebno spoštovati deset zapovedi, ko pa bodo že tisti trenutek, ko prestopijo prag hiše, ugotovili, da jim vtepam v glavo brezvezno in neuporabno pravljico za lahko noč?

Strašno težko je danes biti mlad v deželi, kjer revolucija še traja in kjer se državljani delijo na tiste, ki so pravoverni in na one, ki jih je treba sovražiti in metati v Hude jame. Mimogrede: ko se je to misel izreklo prvič, je bilo v medijih zaslediti nekaj sramežljivega obtoževanja, češ, ljubčki moji, ne bodite packi, tako ne smete govoriti. A je bilo sovražnega govorjenja vedno več in več in danes, po komaj letu dni od prvega večjega kazanja mišic, je postal sovražni govor povsem običajen del javnega, facebokovskega, forumovskega, blogarskega in tudi zasebnega komuniciranja. Pa nihče nič ne reče, še varuhinja človekovih pravic, ko se obrnem nanjo, nemočno potarna, češ, da ima zvezane roke, ko jo državljani opozarjajo na verbalno izražene grozote.

Slovenija je – na videz- lepa dežela, s polno biseri, žal pa z njimi delamo kot svinja z mehom. Ne le, da smo prvi po številu samomorov v Evropi, smo tudi prvi v samouničevanju narave in vsega dragocenega, kar nam je le ta dala. Dopuščamo, da stavbna dediščina izginja, na mestu nje pa gradimo brezoblične, ogabne novodobne vile bogatinov, njihovo srčno kulturo pa se lahko brez težav presodi že po videzu bivališč, v katerih se ogradijo z visokimi zidovi, ker se drugače ne počutijo varne.

V deželi čistih voda, visokih planin, prostranih gozdov, jezer in neprecenljive kulturne dediščine, smo ujeti v grozečo past, iz katere ni videti izhoda. Kljub vsemu, kar smo (bili) in kar imamo, so nas naučili, da moramo nenehno živeti z namišljenimi sovražniki, kajti tisti, ki manipulirajo z nami, nas drugače ne morejo držati na povodcu. Ko so se dotični z nemalo težav znebili svojega naravnega sovražnika- desnice, je bilo potrebno za vsakodnevno komuniciranje s podložniki ustvariti novega. Kje ga laže najti kot v EU in v ameriških bankah- torej tam, kjer nam pričenjajo privijati pipice in nas opominjati, da nismo več otroci, da je, žal, napočil čas, ko bo potrebno živeti od tega, kar ustvarimo in ne od onega, kar si nenehno izposojamo za življenje na veliki nogi.

Narodu perejo možgane, češ, kapitalizem bo crknil, mi pa bomo spet uvedli Tita in socializem, ko bomo tistim, ki bodo imeli malo več, jemali in dajali onim, ki bodo imeli manj. Seveda pa ob tem nakladanju molčijo, da so sami že zdavnaj odnesli svoje bogastvo na varno, v tujino, da se zato lahko igrajo nevarne igrice z državljani, ki se sploh ne zavedajo, kako manipulirajo z njihovimi čustvi.

Celo slovenski osrednji časopis si je minuli vikend drznil objaviti zapis, v katerem komentator bralcem razlaga, kako ima poln kufer Evropske unije, ker ta menda z nami ravna kot svinja z mehom. Potem še- med drugim- doda, da nas v Bruslju vzvišeno podcenjujejo, zanje smo nekaj tretjerazrednega. Teoretično ima, seveda, prav, žal pa je pozabil zapisati, da smo zato, da nas držijo v šahu, povsem sami krivi. Banke, ki so nam posojale denar, ga nam niso posodile zato, da bomo s tem denarjem polnili zasebne žepe, prav tako ga nam niso posodile zato, da ga bo peščica pogospodenih tovarišev odnašala na Ciper, v južno ameriške republike in še kam drugam, temveč so nam ga posojale za zagon gospodarstva, za nova delovna mesta. Nič od tega se ni zgodilo, redil se je le državni aparat, ki ustvarja vedno nove in nove monstrume s svojimi predpisi in zakoni. Če ne verjamete, potem pobarajte organizatorje različnih prireditev, kakšne budalščine in nebuloze po novem zahtevajo od njih beli ovratniki, pa vam bo takoj jasno, o čem govorim.

Medtem ko se je v Sloveniji kradlo in poneumljalo ljudstvo, je Evropska unija pričela izstavljati račune za posojeni denar. In te račune bo, ljubčki dragi, pač potrebno plačati. Če vi ali jaz komurkoli posodimo deset evrov, pričakujemo, da nam jih dotični tudi enkrat vrne, mar ne?

Za konec pa še en ocvirek že omenjenega novinarja. V članku se je poslužil zabavne, a zelo očitne laži, verjetno v upanju, da imamo Slovenci že do te mere oprane glave, da vidimo zgodovino takšno, kot nam jo danes ubijajo v glave in ne takšne, kot v resnici je: gospod namreč zapiše, da je moral celo Karl Marx, ustanovitelj in teoretik komunizma, zbežati v ZDA pred nemškim nacizmom. Od srca sem se zasmejala, četudi bolj grenko. Karl Marx se je namreč rodil leta 1818, umrl pa leta 1883, (šest let pred rojstvom Hitlerja), ko v Nemčiji ni bilo ne duha, ne sluha o nacizmu. To vam povem zgolj in samo zato, da boste vedeli, s kakšnimi bedarijami vam tudi osrednji slovenski mediji polnijo razgrete glave.

Te dni nas je vlada osrečila z viškim DDV-jem. Bivši minister za finance, Janez Šušteršič, danes piše, da povsem po nepotrebnem. Vseeno pa ga lahko človek med vrsticami razume, da je bila uvedba davka potrebna za pokrivanje stopnjevanja korupcije, saj so tisti, ki so kradli- prosto po dr. Borisu Pleskoviču – veliko izgubili in morajo izgubo nadomestiti. Kako drugače kot spet na plečih državljanov.

In ko danes Karel Lipnik zapiše v Financah, da Slovenija v očeh tujine sploh ni več država, je le še žalostna zgodba, mu moram z žalostjo v srcu in s solzami v očeh- pritrditi…

Vir: Zarečeno

 


2 KOMENTARJI

  1. Odličen članek.

    Vendar, ko se išče izhod, moramo kljub vsemu priznati, da je pri nas mnogo ljudi dobrih, poštenih, delavnih…
    Zato imamo pozitivne vzore, kako ravnati. To zdravo jedro se naj bolje organizira, da bo o njih slišati in da bodo sami s vojim vzgledom , govorjenjem in ravananjem kazali smer v katero moramo pospešeno iti!

    Preveč je le tarnanja , premalo pa pozitivnih predlogov in rešitev, ki nas peljejo naprej.

  2. se strinjam, da je še veliko delavnih, poštenih, enkratnih. Žal imajo eno veliko napako: dopuščajo, da jih lenuhi in barabe na vsakem koraku preglasijo.

Comments are closed.