M. Miklavčič, blog Zarečeno: Točka 0 ali še nižje

0

Petek trinajstega je postal za Evropo usoden dan. Po eni strani – ZELO sočutna in polna usmiljenja – že dva meseca na široko odpira meje nepreglednim množicam beguncev, za pomoč namenja milijarde evrov, po drugi strani pa se Evropa kot celota in tudi posamezne države ukvarjajo še z ekstremisti vseh vrst, tako levimi kot tudi desnimi v lastnih vrstah.

Pokol, ki se je zgodil v Parizu, je spravil staro celino v stanje šoka. Protestniki, ki jim ni vseeno, so šli na ulice, v Varšavi jih je bilo več kot sto tisoč, ki so na glas povedali, da Evrope nasilja nočejo!

Le Slovenci smo veselo martinovali, kot da se nas krvavi dogodki ne tičejo. Pohiteli so le ljubitelji teorij zarote z razlagami, da je šlo tudi tokrat, podobno kot 9. septembra v Ameriki, za spletke najvišjih politikov, ki so želeli javno mnenje obrnili proti muslimanom v želji, da bi krščanska Evropa lahko od njih zahtevala rešitev migrantske krize po hitrem postopku zaprtjem zunanjih meja Schengena. Ema C. je, recimo na facebooku zapisala, citiram: ”Vsekakor obstajajo namigi, dokazi ter dejstva, da žrtev v Parizu sploh ni bilo. Da je šlo za v celoti narejen pripravljen in izpeljan scenarij.” O tem, kaj piše D., raje ne govorim!

V nadaljevanju ne bom pometala po EU, raje se bom osredotočila na domači prag.

V ponedeljkovih komentarjih sem že v preteklosti pogosto omenjala, da se nam bo to, da ne cenimo svojih korenin, ne spoštujemo domovine, da po njej celo pljuvamo, prej ali slej vrnilo kot bumerang. Vse, kar imamo, bi razdali, delili in opustošili, ker generacij ni nihče naučil, da je domovina ena sama. Neponovljiva. Če si jo pustimo vzeti ali jo z levo roko ponuditi na razprodaji, bomo za vse večne čase tujci. Kjerkoli že. Tudi na tistih tleh, ki so bile nekoč naše.

V zadnjih mesecih smo počeli še hujše stvari. Tiste, ki so na glas opozarjali, da je domovina ena sama, se je zmerjalo s ksenofobi in fašisti. Norčevanje iz pristnih domovinskih čustev je bilo in je še stalno na tapeti, ne le na socialnih omrežjih, tudi v medijih.

Generacije smo ”vzgajali” permisivno, brez odgovornosti in obveznosti, med vrsticami se je namigovalo, da je bila osamosvojitvena vojna en navaden blef. Po vrednotah se je obilo pljuvalo in se jih spodkopavalo. Ali še sploh kdo razmišlja s svojo glavo? Težko je reči. Preveč jih je, ki smo jih navadili, da so krave vijoličaste in da se vse, kar je le možno, da dobiti v trgovskih centrih, če ne tam, pa pri Marxu in Engelsu.

Naši predniki, ki so se žrtvovali za sleherno ped zemlje, jo obdelovali in poskušali iz nje iztisniti največ, kar so lahko, so se prvič obračali v grobu, ko so videli, s kakšno lahkoto smo najbolj rodovitno zemljo namenjali zabavi, trgovini in robusastim, brezobličnim socialističnim stolpnicam, namesto da bi spravili v red že zgrajene hiše. Žal se jih je raje prepustilo zobu časa.

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.