M. Miklavčič, blog: Veliki brat nas gleda in nam kaže osle

Minuli četrtek, ko sem sedela na občinski seji v Gorenji vasi, je beseda nanesla tudi na drastično podražitev ceste proti Javorjam, ki jo že lep čas obnavljajo, pa težavam, kot kaže, še zmeraj ni videti konca. In kdo je temu kriv?

Vreme, polna luna, birokrati v Ljubljani?

Oh, ne, kje pa!

Krivi so nekateri lastniki zemljišč- nihče drug- ki prej, preden odstopijo del svojega za javno dobro, postavljajo nemogoče pogoje: tudi v ceni. Kar z drugimi besedami pomeni, da pljujejo v lastno davkoplačevalsko skledo in da jim je vseeno, če bo cesta obnovljena- ali ne bo. Pomembneje se jim zdi, da dosežejo svoje, pa če se vse podre. Eden od svetnikov je ob polemiki sicer predlagal, da bi morala občina prej, preden se loti takšnih posegov, pridobiti vsa potrebna soglasja od lastnikov zemljišč, a tisti, ki poznajo slovensko dušo, hudičevo dobro vedo, da bi se še dandanašnji še zmeraj vozili po makedamu namesto po avtocestah, če bi bilo temu tako. Bi že kaj našli, da bi se lahko pravdali, zavlačevali in si metali polena pod noge.

Morda res drži, da vse te značajske lastnosti povprečnega Kranjca niso mogle priti do veljave v času nekdanje Jugoslavije. Bili so pač drugačni, bolj policijski časi in ljudje so se bali, da jih bo oblast prikrajšala za glavo, če bi se le preveč repenčili.

So se pa, žal, razpočile in pokazale svoj pravi obraz danes, ko smo na svoji zemlji sami svoj gospodar, a obenem mislimo, da je demokracija plašč, ki ga lahko obračamo po vetru.

Ni treba dvakrat reči, da nanjo nismo bili pripravljeni, nismo je bili vajeni niti vajeni.

Žal smo si jo že kmalu pričeli razlagati po svoje, kar pomeni, da vsak lahko vsak lapa, kar mu pade na pamet, in obenem počne vse, kar ga je volja.

Še več: zgodilo se je celo to, da smo od pokojne države, vzeli s seboj v novo tisto najslabše, kar je bilo možno, od nove pa smo prevzeli zgolj to, kar nam je pasalo.

Nič drugega.

Na začetku, ko smo- polni vzhičenosti in zasvojeni s filmskimi predstavami o kapitalističnem bogastvu- izvolili tudi nove, frišne vladarje, smo nekaj časa živeli kot nad oblaki. Vse nam je šlo po maslu. Trepljali so nas po ramenih in nam napovedovali, da bomo zdaj zdaj postali druga Švica.

Nekega lepega dne pa je bilo fešte konec, ponovno je bilo treba zavihati rokave in se spraviti k delu. To pa nam ni šlo najbolje od rok, saj smo bili navajeni jugoslovanskega tempa.

Spominjam se viharja v kozarcu vode, ki je nastal, ko so v nekem podjetju na Škofjeloškem ukinili dopoldanske kave in cigarete. Malo je manjkalo, pa bi nastala tretja svetovna vojna! Potem so v mnogih firmah premaknili še delovni čas, ki je stopil na žulje zlasti tistim, ki so v popoldanskem času furali tako ali drugačno obrt. Negodovanje se je pričelo vedno bolj širiti in takšne malenkosti so bile-seveda poleg vseh drugih- krive, da so se ljudje pričeli ponovno in vedno bolj ozirati v stare, preživele čase, ko se je na delovno mesto lahko pritihotapilo tudi kakšen liter, pa nihče ni niti mrdnil, celo šefi so ga srknili kakšen požirek in potem omagani zaspali za svojo pisalno mizo.

Ljudstvo je- v želji, da ponovno obudijo staro Jugo- najprej poskusilo zlepa. Vnovič so na odgovorne položaje v državi izvolili ljudi, ki so jih nostalgično spominjali na praznovanje Dneva mladosti, neskončna zasedanja CK ZK Jugoslavije, par nepar, prazne trgovine in kolone na mejnih prehodih.

Dolgo časa je trajalo, preden jim je kapnilo, da kljub starim obrazom na položajih nič več ni tako, kot je nekoč bilo. Kar je z drugimi besedami pomenilo, da se je tudi politika spridila in se nalezla novih, kapitalističnih smernic. Le retoriko so obdržali enako, kot je bila v navadi -nekoč.

Ker pa pes v sili še muhe žre, je te-isto počelo tudi ljudstvo. Zamižali so na obe očesi, ko so videli, da se razno razni forumu 21 lastninijo z njihovimi žulji, da se delavstvu jemlje vedno več pravic.

Spregledali so, da so predstavniki jugo elite, z demagoško naravnano retoriko okužili tudi svoje naslednike. Ta se je še dodatno izpilila in postala prepričljivejša v pranju glav tistih ovc, ki so samovoljno zahajale v stajo.

Tako so iz predalov ponovno pričeli vleči zastave s peterokrakimi zvezdami, vedno več je bilo jugonostalgikov. Pa ne le tistih, starejših, ki so sami doživeli Goli otok in podobno, ne! Po bivši Jugi se je stokalo mladini, kajti zaradi krute realnosti, v katero so jih pahnili starci, so pričeli verjeti pravljicam, da je bilo nekoč vse drugače, predvsem pa lepše.

Več: blog Zarečeno