Nekoč je Sokrata njegov učenec vprašal, kako lahko še sam postane tako moder, kot je on. Sokrat ga je popeljal do vodnjaka in mu potisnil glavo pod vodo. Učenec se je začel otepati, saj kaj takega ni pričakoval. Ko je bil že čisto obupan in na koncu z zrakom, ga je Sokrat izpustil. Po nekaj trenutkih, ko se je učenec nadihal, ga je učitelj vprašal: “Kaj je bilo najpomembneje, ko si imel glavo pod vodo? Denar? Ljubezen? Čast? Povej, na kaj si mislil in česa si si najbolj želel? Učenec mu je odgovoril iskreno in neposredno: “Kakšen denar, kakšna čast? Zraka! Le zraka sem si želel bolj kot vse na svetu.” “Vidiš,” se je nasmehnil učitelj, “ko si boš tako močno želel postati moder, te nič več ne ustavi.”
Zgodbica, ki so nam jo pripovedovali modri ljudje že pred davnimi desetletji, upajoč, da bo padla na plodna tla in bomo vzeli življenje v svoje roke na takšen način, da se ne bomo ustrašili težav in polen pod nogami, temveč bomo naredili vse, da bomo dosegli želene cilje, je več kot aktualna tudi dandanašnji – v času, ko je trend, da je potrebno obogateti čez noč, drugače si z delom ne splača mazati rok, vse prisoten domala v vsaki pori družbe.
V teh vročih poletnih dneh, ko dokončujem knjigo o življenju na Škofjeloškem z začetka 20. stoletja, se pred menoj nizajo številne zgodbe naših prednikov, ki so segali po zvezdah. A ne po takšnih, ki bi jim jih podarjali strici in tete, mamice in očki- kje pa! Seveda je bilo tudi nekoč med pridnimi nekaj plašurjev- tako so rekli tistim, ki jim delo ni dišalo, so pa zato obilo nakladali in leporečili – vseeno pa je večina gradila svojo bodočnost z lastnimi rokami, v potu obraza, ob varčevanju in odrekanju. Ne bom pozabila Maksa Ranta, doma je bil v Volaki, že devetleten je moral iti služit, večkrat je bil lačen kot sit. Še oče, ki bi moral skrbeti za družno, je najprej mislil nase, potem šele na otroke. Takole pripoveduje Maks:”Jabolk doma nismo imeli, če je mama kakšnega kje dobila, ga je shranila za ata. Spominjam se, ležali smo na peči, zadrževali smo dih in sline so se nam cedile, ko smo ga gledali, kako jih je jedel. Niti črhniti se nismo upali. Ko je vstal in odšel iz hiše, smo planili na tla in pobirali obgrizke, ki so ostali za njim.”
A kot sami veste- nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti za vsaj nekaj dobro. Maksove otroške izkušnje so ga boleče naučile, da mu nihče nikoli jabolk ne bo podarjal, zaslužiti si jih bo moral sam. ali pa bo umrl od lakote. Kako pa je danes? Kdo od otrok zna kaj skuhati ali kako drugače migniti s prstom? Pospraviti za seboj? Če ne drugega, vsaj tisti svinjak, ki se drugače imenuje otroška soba? Starši namesto njih berejo knjige za domače čtivo, pospravljajo, kuhajo, jim nosijo hrano za računalnik, kjer igrajo igrice, jih oblačijo, umivajo, se namesto njih učijo povsem neuporabnih nesmislov, ki jih, na primer, prinaša samo predmet zgodovine:podrobnosti o potomcu Džingiskana Timurlenku, pa o nepomembnih detailih Osmanovega cesarstva.
Zadnje leto sem s knjigami za mlade kar nekajkrat gostovala na osnovnih šolah. Ko sem stopila pred publiko, so me gledali naveličano, vse skupaj se jim je zdelo brez veze- z eno besedo- naporno, češ, pa kaj mi je treba sedeti v razredu, zunaj me čakajo sms-si, frendi, računalnik in maxi hamburger. Potrebovala sem kar nekaj časa, da so se prebudili, da se jim je v očeh zaiskrilo in so pokazali vsaj malo zanimanja. Nemalokrat se je potem, ko so prestavili v ”drugo prestavo”, zgodilo, da smo se zasedeli, se razčvekali in uživali v živahni debati. Učiteljice pa, ki so me povabile, so se mi ob odhodu opravičevale, češ, takšni so danes mladi, pa da sem imela še srečo, običajno so še bolj naveličani. Ob koncu druženja so mi mnogi zaupali, da bodo nekoč napisali svojo lastno knjigo, in ko sem se nekoč vračala proti domu, me je prešinilo, da bi jim lahko ponudila literarni natečaj, ki bi jih že danes- ne šele enkrat v megleni prihodnosti- spodbudil k pisanju. Za najboljšega, za prvo mesto, sem rezervirala 50 evrov, za drugo 20 in tretje 10. Potem sem poslala besedilo razpisa na vse knjižnice in na večino slovenskih osnovnih šol, objavila na internetu, na FB, na blogu. Pa veste, kakšen je bil odziv? Nepozabno bizaren! Niti eden se ni odzval, le znanka na eni od osnovnih šol mi je potarnala, da naj učiteljem dam mir, da ona pač ni plačana zato, da bi po šoli dirkala za učenci in jih na kolenih prosila, naj kaj dajo od sebe.
Več: blog Zarečeno
