Pred časom, pa niti ne tako dolgo nazaj, sva se srečali z znanko, ki mi je ob kavi vsa žalostna razlagala, da bo morala zapreti trgovino, da se nič več ne splača, da so kupci postali neznosni, zoprni, čudaški.
”Ne vali krivde na druge,” ji rečem,”raje zamenjaj prodajalko, ki kupca ne bo z vso možno naveličanostjo tega sveta pričakala z žvečilko v ustih, ki bo vedela, da se ženska, ki nosi številko 44, pač ne more stlačiti v najstniške cunje in ki ne bo že čez pet minut, ko se kupec nahaja v trgovini, nestrpno čakala, da ta izgine, da se spet lahko posveti pošiljanju sms-jev preko telefona.” S težkim srcem- mična prodajalka je bila pač njena hči- je naredila eksperiment, v trgovini zaposlila osebo, ki se je spoznala na stroko, takšno, ki ji ni na kraj pameti padlo, da bi do zadnjih decibelov navijala debilno in preglasno muziko, svetovala je kupcem pri nakupu in zgodil se je čudež- poslej so bili redki, ki bi trgovino zapustili, ne da bi kaj kupili.
Valjenje krivde na druge je postal slovenski nacionalni šport. Pa ni pomembno- to počnejo brezimni državljani ali pa oni zgoraj, pri koritu: eni in drugi – žal drugi dosti bolj pogosti- si želijo umiti roke, rekoč, mi nismo ničesar krivi, oni so.
Krivdo zato, da smo predebeli, valimo na hrano, nevzgojene otroke proizvajajo nesposobni učitelji. Za grozovit porast umorov in drugih zločinskih dejanj, je kriva država, za divjake na cesti- policisti, zato, da razpade vsak tretji zakon, pa verjetno Marsovci in lunine mene.
Eden najbogatejših, obenem pa tudi najbolj delovnih državljanov, Akrapovič, je tudi pregovorno pridnost Slovencev postavil na laž. “Pri nas se dela malo. Če gremo na normalen dan med tednom v Ljubljano in pogledamo v lokale, vidimo, kako garamo. Ko v petek vidimo, kaj se dogaja na avtocesti, si tudi lahko mislimo, koliko garamo. V Nemčiji in Švici tega ni – da bi v petek ob enih izginili iz službe in šli na morje.” Smo potemtakem za slabo storilnost krivi sami in ne drugi?
Prav tragikomično, če že ne žalostno, je te dni opazovati prelaganje krivde za bankrot mariborske nadškofije. Vsi drugi so bolj krivi, celo sam Satan je bojda imel prste vmes – le tisti so nedolžni, ki so bili pri koritu. Seveda – zadnji čas bi že bil, da nam postane jasno, da so si gospodje, ki upravljajo z denarjem, nekakšni krvni bratje, ne glede na to, kateri politični, seksualni ali verski skupnosti pripadajo. Denar je sveta vladar in verjetno je – vsaj na v nebo vpijočih slovenskih primerih- to že zdavnaj spoznal tudi Bog v nebesih.
Srce mi ne da, da ne bi dodala še zanimivega utrinka. Nekoč mi je nekdo, ki so se mu iztekale poslednje urice, v nekem pogovoru povedal, kako je nekdanja oblast določene – njim koristne posameznike- primorala, da so pristali na sodelovanje z nekdaj tako osovraženo Udbo in njenimi ostalimi podrepniškimi, še zmeraj delujočimi, organi.
”Vsak človek ima, žal, kakšno slabost, katera ga obsede, a jo, če ima srečo, uspešno skriva pred drugimi,” je dejal.
Njegova naloga je bila, da je takšne slabosti izbrskal na dan. Nobena od metod ni bila prepovedana. Potem so to osebo postavili pred zid, ter ji dali na znanje, da mora sodelovati, drugače bo umazana skrivnost postala javna tajna. Na tak, podel način, se je skozi desetletja dopolnjeval seznam tistih, ki so imeli homoseksualna nagnjenja, ki so se radi oblačili v ženska oblačila, prakticirali sado mazo variante, skakali čez plot, obiskovali prostitutke, kradli in še in še bi lahko naštevali. Barabini so – z žegnom države- v neusmiljenih šapah držali tako nekatere sodnike, zdravnike, pravnike, bančnike, ki so na z bankovcih postlanih tleh v sefih počenjali marsikaj, kar presega domišljijo, gospodarstvenike in- žal- tudi cerkvene može. Pa včasih kdo reče, da temu ni verjeti, da je to nemogoče, žal, dragi moji, idealna podoba o življenju na Zemlji je eno, realnost pa nekaj povsem drugega.
Več: blog Zarečeno
