Vedno bolj ugotavljam, da se ljudje sploh ne znajo več pogovarjati. Da le vidijo neko pisanje, že se jim prižgejo rdeče luči in pihajo, ter kopljejo s kopiti- in to prej, preden pisanje sploh preberejo.
Nisem raziskovalna novinarka, nimam vez, niti poznanstev, kadar kaj napišem, napišem na podlagi člankov, ki jih preko tedna zbiram domala iz vseh slovenskih časopisov in revij.
Če je nekaj črno, ne morem biti všečna in trditi, da je belo.
Če se pa nekdo drago zadolžuje- no, tukaj pa že lahko dodam osebno mnenje, da to ni prav. Navsezadnje sem takšno zadolženost imela na grbi tudi sama – tik preden smo se vselili v hišo… in se boleče spominjam, da je bilo kakšno leto po tistem, komaj, komaj za kruh.
Imam jaz na roki drago in prestižno uro? Nimam. In če jo (uro) nekdo fotografira, pač lahko to napišem…ali pa ne bi smela?!
In – v bodoče – lepo prosim komentatorje, da komentirate dogodke, ki jih omenjam, ne pa mene, mojega osebnega življenja, mojega dela, mojih lepih nog ali mojih las.
Če tega niste zmožni, se vam zahvaljujem za pozornost, pa me ne bo nič motilo, če potrkate na kakšnem drugem blogu.
Bi pa rada še nekaj dodala: žal mi je, da je pri nas kultura sprejemanja drugačnega mnenja na tako nizkem nivoju. Pesek, ki se nam je nabral v čevljih, vse enako tišči, in dokler se ne bomo začeli zavedati, da je to res, toliko časa bomo dotični pesek delili na levega + desnega. Krave pa se bodo smejale naši neumnosti.
Več: blog Zarečeno
