M. Miklavčič, blog: S krampom in lopato v 21. stol.

6
259

Slovenija nima le revežev, ki so jih mediji v času prejšnje vlade tako vztrajno in cinično izpostavljali, imamo tudi bogataše, skupna vrednost premoženja 100 najbogatejših med nami pa dosega 3,3 milijarde evrov. Presenetljivo in nadvse zanimivo je, da se je tudi v času recesije njihovo bogastvo povečalo, a še vedno za 17 odstotkov manj kot predkriznega leta 2008.

Od takrat se je, kar tudi ni nepomembno, na lestvici zamenjala več kot polovica imen.

Koliko molitev bo potrebnih, da bodo bančne, politične in prevarantske naveze, ki so drug drugemu držali lojtro pri ropanju države- v peklu, pardon, v arestu?

Biti pošteno bogat v deželi, kot je naša, ki je prežeta s pajdaškim socializmom, lopovskimi bogatuni, z barabami, ki so si kopičili denar na bančnih računih tudi preko ne-izplačevanja plač in socialnih prispevkov delavcem, je sila težko.

Bogastvo pri ljudeh, ki za povrh niso niti malo dosledni in kritični, vzbuja foušijo. Menda tudi jezo, bes, maščevalnost…Glede na slabe izkušnje, ki jih imamo, pa vse tiste, kateri imajo kaj pod palcem, radi mečemo v isti koš. Podobno kot politike in njihove odgovornosti za nastalo situacijo: vsi so enako krivi, kar pa, seveda, ni res. Žal, se tega zavedajo redki, ker pač ne slovimo po tem, da bi stali kje blizu, ko je bog delil pamet in logično presojo.

Je denar že kdaj komu prinesel zgolj in samo srečo? Psihologi trdijo, da ne. Denar človeka spremeni in redki so, ki jim uspe, da njegovemu kvarnemu vplivu uidejo. Verjetno tudi vi poznate posameznike, ki so imeli srečo in so se izvili iz sivega povprečja ter zlezli na najnižje dosegljivo zeleno vejo? Že takšen, skorajda nepomemben korak, v mnogih povzroči napad oholosti, vzvišenosti in večvrednosti, zelo rado se zgodi, da potem tiste, s katerimi so še včeraj pili pivo in negodovali za šankom, v primeru, ko nimajo za kruh, pošiljajo jest potico.

Redki bodo skušali denar tudi deliti in narediti kakšno dobro delo. Raje bodo paranoično prepričani, da jim vsi hočejo denar odvzeti. Nekateri se bodo z denarjem bahali, zidali gradove, plačevali za pojavljanje v pogrošnem rumenem tisku. Peščica bo molčala, garala 24 ur na dan, se držala v ozadju in poskušala denar plemenititi še naprej.

Če običajni državljani- tisti namreč- ki ničesar nimajo- sanjajo o bogastvu, se redkokdaj zgodi, da bi bile te sanje usmerjene v kaj več kot v osnovno, za vsakdanje preživetje. Če kaj, potem si želijo, da bi imeli zadosti denarja za hrano, stanovanje, študij otrok, za počitnice in kakšne drobne, vsakdanje radosti, ki si jih sicer nikoli ne bi mogli privoščiti.

Nedavna smrt Jovanke in trenutna evforično naravnana razstava o Titu, ki so jo odprli v Ljubljani, je v ljudeh- tudi v tistih, ki bivše Juge niso nikoli okusili- vzbudila nemalo nostalgije. Trdijo, da je bilo takrat sila lepo, ker so bile službe, vse je bilo zastonj od šolanja, do zdravstva. Namesto živahnih obiskov pri Ukrajinkah in Moldavijkah so obstajali sindikalni izleti in zabave.

Mar res tako hitro pozabljamo? Mar so tisti, ki ljudem perejo možgane, pri svojem delu res tako zelo uspešni?

Nikogar ne slišim reči, kar me močno čudi, da je tudi v času, ko se naj bi cedilo med in mleko, delavec v sosednji Avstriji za enako delo zaslužil vsaj dvakrat toliko.

Pa bom, če dovolite, za obuditev spomina in za primerjave ostala kar v domačem kraju.

V redki branži se je nekoč zaslužilo manj kot v čevljarstvu. Plače so bile vsega usmiljenja vredne, to sem občutila tudi sama, saj sta bila oba starša čevljarja. A so se ljudje znašli, rodil se je tako imenovan ”popoldanski šiht”, ki je – roko na srce- edini pripomogel, da so se gradile hiše, da so otroci lahko študirali in da so si mnogi kupovali celo avtomobile. Država je delavce- ne le te, o katerih govorim, tudi druge, nenehno za kaj nategovala. Češ, odreči se bo treba delu plače, da bomo lahko zgradili novo halo, nove počitniške kapacitete, da bomo lahko kupili nov tovornjak, s katerim bomo naše izdelke razvažali tudi drugam. Ker je bilo vse naše, so delavci- hočeš, nočeš, drugega jim ni preostalo, prikimali.

In zato so zaradi teh večnih samoprispevkov zaslužili še manj, kot bi lahko. Pa se dotični, tako imenovani prostovoljni prispevki, niso izvajali le znotraj fabrike, kot plevel so se razširili tudi navzven, saj so postali gonilna sila za domala vse, kar se je v takratni družbi ustvarilo: s samoprispevki se je gradilo šole, vrtce, telefonijo, lokalno cestno omrežje, zadružne domove, športna igrišča, komunalo in še bi lahko naštevala. Z eno besedo: ljudje so sami gradili vse tisto, kar bi morala država, pa ni. Za povrhu se je narod nategovalo za neuvrščene, za nerazvite in podobne, kar je bilo prav tako jama brez dna.

Tisti, ki so se že v bivši Jugi naučili vleči ljudstvo za nos in se rediti ob njegovih žuljih, so potem, ko je napočila tako imenovana ”osamosvojitev”, brez slabe vesti pohopsali(pokradli) domala vse dobrine, za katere so si ljudje trgali od ust.

Kar se janezek nauči, to janezek zna.

Oblastniki, ki so tudi danes še zmeraj bolj ali manj istega korita kot nekoč, so že zdavnaj ugotovili, da tisti, ki seje, tudi žanje.

Po domače: narodu so skoraj sto let prali možgane in čudno bi bilo, če se jim danes ne bi pustili vleči za nos.

Nekoč s samoprispevki, danes pa z nemogočimi davki.

Državni aparat, ki si ne pusti odvzeti privilegijev, iz meseca v mesec bolj pije obubožanim kri.

Pa jim nihče nič ne more, še več: Virant jim je celo zrihtal, da bodo uslužbenci zaradi nekakšnih ”nesorazmerij” dobili denar za nazaj, ker jim je bil, kako melodramatično!, po krivici odvzet.

Nihče bi jim tega dodatka ne bil fouš, če bi bilo od uradnikov tudi kaj koristi. Navaden državljan še zmeraj ponižno in zaman trka na različna vrata različnih zavodov, željan hitrega ukrepanja ali vsaj hitre informacije. Še zmeraj se najdejo nadebudne uradnice, ki se jim ne ljubi in mirne duše svetujejo, naj pride drugič, ker ima ona veliko dela. V bistvu pa se ji mudi v pozadino, od koder se sliši smeh, na praznovanje rojstnega dne ene od njih.

Več: blog Zarečeno


6 KOMENTARJI

  1. Dober članek o socialističnem molzenju nekoč in danes. Žrtve pa so srečne, ker je Preganjalec tako dober z njimi. Važno, da ni treba nič spremeniti in da nikoli ne pride kak rešitelj, ki bi resnično želel mene in druge rešite iz krempljev Preganjalca, Mafijca, Fritzla, Komunajzerfašista, Psihopata.

  2. Težko je pri nas ustvarjati in imeti več kot drugi, ko pa se vračamo v miselnost, da je vse naše, še največkrat izguba in da so nevarni tisti, ki so bolj ustvarjalni.

  3. Ko bodo v zaporu upravljalci bank Goldman Sachs, Bank of Scotland, Bank of Ireland itd… bodo pa tudi naši; prej ni nobenih šans.

  4. “Čaka nas veliko prestrukturiranje gospodarstva.
    Slovenski realni sektor ustvari okrog 78 milijard in od tega je le 16 milijard evrov dodane vrednosti.
    To je daleč premalo in je jasen dokaz, da delamo predvsem izdelke z dodano vrednostjo na zelo nizki ravni.”
    Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo mag. Stanko Stepišnik, DELO, sob, 09.11.2013
    “Za nizko dodano vrednost so kriva vodstva podjetij.
    Slovenija zaostaja za razvitimi državami, razlika pa se še povečuje. Krivo je tudi nekompetentno vodenje podjetij.”
    Dr. Marko Kos
    http://www.delo.si/gospodarstvo/posel-in-denar/za-nizko-dodano-vrednost-so-kriva-vodstva-podjetij.html
    Najbolj akuten in aktualen problem Slovenije, je moje mnenje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite