M. Miklavčič, blog: Rdeči čeveljci na koncu predora

Vidim luč na koncu tunela je enkrat, pa ne tako dolgo nazaj, izjavila premierka. A kot danes kaže, mora gospa tisti tunel, kjer sveti lučka – šele najti. Enako kot ga bodo morali najti protestniki tako imenovanih ljudskih protestov, zaradi katerih je ob letu osorej padel župan Maribora, posredno pa tudi bivša vlada. Danes že vsak slepec ve, da so odšli na ceste zato, ker so morali in ker so bili od tako imenovanih ”naših”, milo rečeno – nahujskani. Žal je bilo vmes tudi nekaj dobro mislečih posameznikov, ki so s časom sami ugotovili, kako grdo so bili povlečeni za nos. Na ulici se niso borili za boljši jutri, temveč za utrditev oblasti peščice, ki je po dobri stari navadi, a z malo drugačnim celofanom, izrabila njihovo naivnost.

Potem, ko je nastopilo obdobje Vi dont nid help – vi nid tajm, se je nekaj časa celo zdelo, da se je Sloveniji oddahnilo. Ljudje so se – kot na povelje – ponovno sprostili, ob pivu, za šanki, pa s solzami v očeh modrovali, češ, poglejte, kaj nam je ulica storila dobrega: odstranili smo prvo, zadnjo in edino grožnjo slovenski demokraciji in našemu gospodarstvu, preljubo domovino smo obvarovali diktature, ki nam je grozila z zategovanjem pasu in s šparanjem, na oblast pa je končno prišla takšna vlada, ki razume potrebe ljudstva ter vstajnikov.

Goreče in strastno se je čebljalo o zlatih časih, ki se vračajo, ko bomo lahko imeli še naprej in še malo več brezplačnega šolstva in zdravstva, socialnih transferjev po izbiri, site otroke, ko ga bomo brez panike pili in sračkali, saj bo država- tako kot nekoč, ko je bil Tito še živ, poskrbela za nas.

A so se ljubčki zmotili!

Država, kjer so privilegirani javni uslužbenci in Korlnova armada upokojencev, mladi pa porinjeni ob zid, nima prihodnosti. Tonemo vedno globlje, in prav nič nam ne koristi, če vlečemo iz predalov zastave s srpi in kladivom ter postopamo pred pragom Severne Koreje, ki še edina na svetu ne le zagovarja, temveč tudi živi fanatični komunizem, po kakršnem- če je verjeti Tv posnetkom z zadnjih miniaturnih demonstracij- hrepeni vedno več Slovencev.

Pa bi človek še razumel, če bi zganjali histerijo le veterani, častna beseda! Skregano z vsako logiko je, da se prostovoljno vračajo v neko domišljijsko in idealizirano preteklost mladi! Tisti, ki bi morali biti luč v tunelu, o čemer je govorila Bratuškova. Zatohlo združbo, ki smrdi po preteklosti, skorumpiranih forumih, po 571 in gnilobi bi morali mladi že zdavnaj prevetriti s svojo mladostno energijo in svežimi idejami, poriniti bi nas morali z mrtvega teka, njihov glas bi moral odmevati tudi v politiki. Žal ni tako. Na političnem parketu videvamo le peščico stremuških mandeljcev, ki jim že na nosu piše, da se tam niso znašli zaradi drugega, kot da kimajo in zaradi koristi za svoje žepe.

Da ne boste rekli, da čvekam v prazno, vas blagohotno pobaram: se je – kljub medenim obljubam- v pol leta kaj spremenilo? Je v državi kaj več svobode? Niti pod razno. V zadnjih nekaj mesecih so odžagali najmanj tri preglasne novinarje, ki niso pisali po nareku. Povečalo se je število brezposelnih, znižala se je povprečna slovenska plača, dolg države se je povečal za tri milijarde evrov, še naprej se politično kadruje, minister za gospodarstvo, Stanko, denar iz proračuna hladnokrvno nakazuje svojemu zasebnemu podjetju Emo Orodjarna. Protikorupcijska komisija se še naprej obnaša, kot da to ni nič, oziroma, da ni nič tudi vse ostalo, kar počnejo ”naši”, dvojni Gašpar je postal in ostal predsednik uprave Luke Koper, vstajniškega mariborskega župana Andreja Fištravca pa že kličejo “Franc Kangler s klobukom,” je pa tudi slišati, da je prejšnji župan v primerjavi s sedanjim- pravi vajenec. Dobili smo kopico davkov, žal tudi kaže, da obdavčitvam še ni videti konca. Je pa nekaj novega, da ne bom krivična: del slovenske levice in njim podrejenih medijev je začel histerično hujskati proti Evropi, kar- roko na srce- ponavadi počne skrajna desnica. S takšno potezo želijo metati pesek v oči ljudstvu, da bo le-to, če se goljufive mahinacije ”naše” tranzicije slučajno izjalovijo, svoj srd zlivalo po EU in ne po dejanskih krivcih za govno, v katerega se potapljamo. Prav smešno in žalostno zabavno je, ko celo razumni posamezniki z ekonomsko izobrazbo prikimavajo, češ, kakšne barabe so tam v Bruslju, ker zahtevajo od nas, da plačujemo svoje dolgove.

Ko jih poslušam, se boleče zavedam, da je v naši državi daleč, daleč preveč tistih, ki niso nikoli živeli od dela svojih rok, temveč so se zmeraj mastili pri državnem koritu ter iz njega jemali toliko in še več- kot so potrebovali.

Slovenija se danes- bolj kot kdajkoli poprej- deli na prvorazredne in na drugorazredne. Tem, slednjim, so dodatno, domala nepopravljivo škodo naredili odgovorni za potop Mariborske škofije, saj so s finančnimi mahinacijami dali vedeti, da nas niti vera, niti Bog ne moreta odvrniti od pohlepa in pogoltnosti.

Prave desnice, tako kaže, ta trenutek v Sloveniji praktično ni. Petelina, ki si je drznil glasno zakikirikati in za nekaj časa iztrgati levici oblast iz rok, se je z združenimi močmi- tudi s pomočjo nekaterih, tako imenovanih strank na desnici- do te mere očrnilo in umazalo, da si tisti, ki so to storili, lahko le manejo roke. V primeru, da dotični ponovno pokaže željo po oblasti, se lahko povsem upravičeno nadejamo, da se bodo množice vnovič dvignile in sledile klicu po ”rešitvi” domovine.

Več: blog Zarečeno