M. Miklavčič, blog: Raste repa v umazanih ušesih?

2

Včeraj je nek anonimnež komentiral na svetovnem spletu, rekoč:”Več balkanskih držav bo vstopilo v EU, bolj bodo Evropejci spoznavali balkanizem.”

Njegove besede so bile sicer namenjene vstopu Hrvaške v EU, a bi se jih dalo razumeti v okviru katerekoli druge tematike, ki se je dotaknemo tudi Slovenci, pa jo mimogrede spremenimo v drek. Edina olajševalna okoliščina, ki jo pri teh poniglavostih priznam, je, da riba smrdi pri glavi, kar bi- prevedeno- pomenilo, da ni čudno, če je tudi med ljudstvom vedno več lopovov, lažnivcev in barab, se pač zgledujejo po tistih, ki sedijo na krmilu države in po njihovih stricih.

Resnici na ljubo: dogodek, ki nas je v minulem tednu najbolj šokiral ni bil toliko povezan s politiko- ali pač- kot z zelenjavo.

V času poletnih kumaric si je ena od novinark RTV-ja zadala nalogo, da bo zlezla pod kožo branjevkam. To se ji je bogato obrestovalo, kajti na licu mesta je ujela na videz nedolžne, vsega zaupanja vredne gospe, ki na tržnici prodajajo kao ”lastno, doma pridelano zelenjavo”, v bistvu pa jo, prefriganke, kupujejo na tržaški tržnici , svoje kupce pa z lažmi, potem vodijo za nos.

Veste, mene osebno novica, da to počnejo, v bistvu sploh ni šokirala, saj se je že dolgo časa vedelo, da karfjolo, ki jo je polno tudi v času, ko ta komaj prileze iz zemlje, pač dobijo nekje drugje- ne na domači njivi.

To, kar me je šokiralo, so bile laži. Pa način, kako so ženske mirno, ne da bi zažmigale s trepalnicami, gledale v kamero, pleteničile in z odločnim glasom hotele izničiti kakršnekoli novinarkine dvome v originalnost njihove zelenjave. V besedah ni bilo prav nobene zadrege, nobenega sramu, nobenega cincanja, nobene slabe vesti. Rečeno po domače: bio laži, ki so jih izza stojnice že tolikokrat ponavljale kupcem, celo dolgoletnim strankam, so se v njihovih sivih celicah že zdavnaj spremenile v resnico, v katero niso več podvomile niti same.

Jeza nategnjenih Slovencev je bila, pričakovano, brezmejna. Še tisti, ki so bili tiho zaradi nekega drugega plagiata in so ga celo odobravali, so pri ponarejeni zelenjavi bentili, preklinjali in lažnive kmete pošiljali v maloro. A povsem po nepotrebnem.

Kupci smo sami krivi! Ker smo naivni, ker smo bedaki, ker nasedemo na vsak ”bio”, na vsak ”eko” in ga tudi po petkrat preplačamo, v želji, da ne bi žrli svinjarije neznanega porekla. Mimogrede: v soboto so v Naklem, na tržnici, prodajali eko krompir po 3 evre za kilogram. Menda je bil pozlačen.

Če bi logično razmišljali, potem bi morali vedeti, da smo z različnimi- povsem nemogočimi ukrepi – slovenske kmete do te mere zdesetkali, da vseh skupaj, takšnih, ki se še resno ukvarjajo s kmetijstvom, ni niti toliko, kot je prodajalcev na različnih slovenskih tržnicah.

Pred letom ali dvema je dr. Borut Bohanec, na primer, dejal, da je to, kar se v Sloveniji dogaja s kmetijskimi zemljišči, vredno vsega obsojanja. Na vseh, ki so kaj vredna, zidamo, kot bi bili slepi in gluhi za našo skupno prihodnost. Skrajna norost je, še dodaja, da v državi, ki na veliko uvaža hrano, še s proizvodnjo energije posegamo na tisto, česar imamo najmanj – na polja. V mislih je imel bioplinarne.

Slovencem, ki smo se neznanega časa v preteklosti balkanizirali do obisti, pa je v zadnjih desetletjih postajalo vedno bolj fajn, da so bile trgovine polne sadja in zelenjave, ne da bi se nam bilo za to potrebno kaj namučiti. Nihče se ni dosti spraševal, kje ta zraste in od kod prihaja. V Evropski uniji so bili naše lenobe, ki smo jo kazali do lastne pridelave hrane, zelo veseli, saj so nam zato Španci, Nizozemci in Nemci lahko brez ovir prodajali svojo. Mi pa smo – samovšečni in butasti – otroke učili, da so krave vijoličaste barve, da jim na hrbtu piše Milka, da kmetje smrdijo in so kulaki, nebodijihtreba, kakopak. Naredili smo vse, da so šli potem te isti otroci študirat filozofijo, sociologijo, fdvejevstvo in še druge nekoristne družbene vede, zaradi česar danes sedijo na pomembnih mestih v državi in mlatijo prazno slamo- edinega, česar so se v življenju naučili. Če pa so že kje ujagali kakšnega norca, ki bi se hotel ukvarjati s kmetijstvom, so iz dolgotrajnega dnevnega spanca prebudili birokrati in mu z različnimi ukrepi do te mere zagrenili življenje, da je marsikdo zemljo raje prodal kot bi prenašal njihovo birokratsko nasilje.

Dr. Borut Bohanec je kritičen tudi do subvencij, saj omenja primere, ko pridelovalec sploh ni več pridelovalec: poseje, pobere subvencije in ničesar ne požanje. Po njegovem prihaja novo obdobje financiranja kmetijstva, saj še ni slišal, da bi se Slovenija zavzemala za spremembe – za povezavo subvencije s pridelkom, kar zanj pomeni katastrofo.

Ne vem sicer, koliko ima ta gospod prav in koliko se moti, ker sem – bolj kot ne – človek, ki ne mara kompliciranja. Oni dan sem malo povpraševala naokoli, kako bi lahko tisti, ki so tudi socialni problemi, a se obenem spoznajo na zelišča, le-tega nabirali in nato prodajali recimo uradnim ustanovam, ki ga potem po svoje tržijo naprej. Če se slučajno ukvarjate s takšno perverzno mislijo, vam jo- če niste prijavljeni kot neke vrste s. p. – že v kali zatrem. Ne bo šlo.

Več: blog Zarečeno

2 KOMENTARJI

  1. V preteklem obdobju je bil pomemben le premeteni biznis tudi v prehrani, ne pa ljubezen in spoštljiv odnos do narave in njenih stvaritev ob pomoči človeka ter do tistih, ki jim proizvajalec ali trgovec prodaja prehranvene surovine ali izdelke.

  2. No, načeloma biti “neke vrste s.p.” niti ne bi smel biti problem. Registracija je enostavna. Na odločbi črno na belem piše, s čim se ta. s.p. (kratica ni psovka, ampak pomeni samostojni podjetnik) ukvarja. Pa še davke plačuje.

Comments are closed.