M.Miklavčič, blog: Pride, ne pride, pride…

Slovenci smo vrhunski, svetovni prvaki v razdeljenosti. Žal se niti ne zavedamo, da smo jo pili že z materinim mlekom. Spominjam se, kako smo se- recimo pri zgodovini- v šoli učili eno, doma, na ulici, med ljudmi, pa smo že kot otroci poslušali o istih stvareh in ljudeh povsem druge zgodbe. Ko smo odrasli, se nam je ta ”dvojnost” do vsega, kar nas obkroža, pričela dozdevati povsem logična in normalna. Ogromno iz moje generacije jih je bilo v ZK, v temi in na skrivaj, pa so iskali župnike, da jim je krstil otroke. Luštno, kajne?

Prejšnji teden so se lomila kopja podpreti Türka za generalnega sekretarja OZN, oziroma Peterleta za generalnega sekretarja Sveta Evrope. V vsaki normalni državi bi podobna predloga, ne glede na to, je kdo od predlaganih morebiti drugorazreden politik, zagrabili z obema rokama. Če ne zaradi drugega, zaradi promocije. Kaj pa se je zgodilo pri nas, sami veste. Pogosto se počutim, kot da živim v državi, v kateri je polno nevidnih mejnih prehodov iz enega, tako imenovanega prvorazrednega področja, v drugega, drugorazrednega. Pogosto je potrebno imeti nemalo vrhunskih sposobnosti, da nam na tankem in spolzkem ledu tu ali tam, ne spodrsne.

Mnogi z vso zaskrbljenostjo in tesnobo zrejo proti sosednji Hrvaški, kjer so prejšnji teden prijeli nekdanjega visokega uradnika jugoslovanske in hrvaške obveščevalne službe, Josipa Perković. Nemčija zahteva njegovo izročitev, ker naj bi kot agent jugoslovanske Udbe sodeloval pri umoru hrvaškega izseljenca na Bavarskem leta 1983. Si predstavljate bizarnost, da bi tiste, iz že omenjene udbovske združbe, pričeli zapirati pri nas? O nekaterih že lep čas krožijo tudi različni dokumenti, vendar, kar je ta glavni od njih, Zemljarič, izjavil, da je ”čist kot solza”, mu ”vsi” verjamejo, kar pomeni, da bomo imeli Udbo še v naprej za prijazno skavtsko društvo PGC.

Če bi se pa vseeno zgodilo, da bi koga poklicali pred obraz pravice, bi pol Slovenije zadela kap od šoka in nejevere ob takšni groteskni predrznosti.

A smo Slovenci trdokožni, ni kaj. Preživeli smo tudi šokantno novico, da si bodo gospodje, fanomenalni solastniki propadle Factor banki, ki jo moramo v likvidaciji reševati davkoplačevalci, izplačali kar 21 milijonov dividend. Na tihem me tudi zanima, kaj razmišljajo tisti, ki so nekoč kupili obveznice NLB, pa se danes za svoj denar lahko preprosto obrišejo pod nosom. Vse je tiho- kot na pogrebu. Morda bodo dotičnim grduhom, že kmalu, podelili kakšno državno odlikovanje, da jih na ta način ”očistijo grehov” pred drhaljo, ki preži nanje in ji ni všeč, da se jim ščiti hrbte?!

Če bi bila malo mlajša, pa če bi imela vsaj za kakšno uro več časa, potem bi se pričela raziskovati delovanje, ustroj in ozadja slovenskih vstajnikov in sindikatov. Ob vseh polomijah, ki iz dneva v dan vedno bolj tlačijo državljane, ni ne o prvih, ne o drugih salonskih levih, ne duha ne sluha. Podrepniško so se potuhnili in se skrili v mišje luknje. Nekateri sicer ustanavljajo nove stranke, a kaj, ko jih še ”naši” ne jemljejo resno.

Eden od slovenskih raziskovalcev se je po več letih dela na univerzi v tujini, vrnil domov, je – ves presenečen – ugotovil, da so postali študenti v relativno kratkem času strahotno nepismeni. Daljši članek, zelo zgovoren, preberite v osrednjem slovenskem časopisu.

Ob novem letu smo sprejeli kar nekaj sklepov o tem, kaj bomo počeli v letu 2014, da nam bo bolje. Kaj ko bi, prej kot s hujšanjem, raje pričeli uporabljati zdravo kmečko pamet?

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.