M. Miklavčič, blog: Preproga, kje pa je spovednica?

3

Kljub temu, da živimo v letu 2015, imam pogosto občutek, da se v vsakodnevnem življenju gibljemo po nekakšni namišljeni preprogi, pod katero smo pometli vse, kar nam ni bilo všeč tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti. Še zmeraj – kar pa je sploh neverjetno- nekateri ali mnogi – kakor se vzame, živijo po nekih kalupih, v katere so jih stlačili ali pa so to storili sami, iz njih pa ne morejo in ne morejo zlesti.
Kar imamo v Evropi begunce, ni zaželeno postavljati vprašanj, kaj šele dvomov v njihovo prisotnost na stari celini. Tisti, ki si vseeno drznejo, so napadeni z najbolj neprimernimi izrazi. In to ni prav. Državljani morajo imeti vsaj navidezni občutek, da se jim ne bo zgodilo hudega, če izrazijo svoje strpno, četudi drugačno mnenje. Več kot nezaslišano je, da je večina osrednjih medijev prvič, kar pomnim, izključila komentarje. Se bojijo lastnih uporabnikov?!
Se ne zavedajo, da sedanjost, v kateri zatirajo vsakršen dialog, vsakršno drugačno mnenje, ne vodi v nobeno prihodnost?
Kardiokirurg Igor Gregorič je nastavil ogledalo dolgoletnemu nevarnemu in brezbrižnemu dogajanju na otroški kardiokirurgiji Univerzitetnega kliničnega centra. ” Med razkrivanjem, kako se je zdravilo umrle otroke, smo obnemeli,”je dejal.
Kaj pa tisti, ki so marsikaj vedeli, pa so solidarno pometali smrti pod preprogo? Se je komu kaj zgodilo? Ni se. Ker so skriti pod preprogo! Je, morda, kdo od vas že kdaj videl pred UKC kakšnega od aktivistov, ki so nedavno delali nered na slovensko-hrvaški meji, da bi protestiral proti nevestnemu delu kirurgov in proti smrtim otrok?
Imamo Slovenci to, da kažemo empatijo le takrat, ko nam to ”ukažejo” že v genih? Se sploh znamo pogovarjati, videti probleme, težave, nepravilnosti tudi okoli sebe, ne le za sosednjim plotom?
Zelo osebnih izkušenj o tem, da nam kronično primanjkuje poglobljenega dialoga, imam nič koliko. Ko sem pred dobrim letom in pol zbrala intimne zgodbe o naših prednikih, se mi ni niti sanjalo, v kakšno osje gnezdo bom z njimi dregnila! O tem, da so me nekateri obtožili, da sem spisala ”pornografijo”, hvala bogu, ne razmišljam več. Bolj me žalosti dejstvo, da se zgodbe mnogim gnusijo, kar so mi dali tudi na znanje. Začela sem se resno spraševati, kaj je z nami, Slovenci, narobe, glede na to, da še zmeraj razmišljamo podobno kot leta 1900? Mar nas ne bi moralo biti sram, da so bile – kljub temu, da smo že v 21. stoletju- te zgodbe prve, ki so se dotaknile intimnega področja našega življenja? Vsi pred mano so se jim izogibali kot hudič križu. Kako je to mogoče, da je spolnost še zmeraj takšen tabu, ki se ga oprijemamo le z rokavicami?

Več lahko preberete na bloga Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Drzavno manipulirani ljudje. Programirani za 5 minut socutja, za 10 minut mafijske, kriminalne solidarnosti, za izliv jeze v pravo tarco, za sovrastvo do dolocenega objekta, osebe, skupine…

    Za vecerno pohvalo na Dnevniku, kako smo Slovenci fajn ljudje, dobri,odprti,…in ostale lazi in izkrivljene pohvale..so ljudje cel dan pripravljeni drek zret.

  2. Jutri zvecer ima Milena premiero filma po njeni knjigi v Tusu, v Kranju.

    Zadrgnjenost nad custvi in seksom je tipicna za protestante in janzenizem.

    Hecno je, da locnica med levo in desno poteka na dveh namisljenih, zmanipuliranih temeljih:

    1.Revolucija in ww2
    2.Seksualna revolucija

Comments are closed.