M. Miklavčič, blog: Potomci šakalov in ostalih zveri

2

Nasploh se mi zadnje čase dogaja, da me je zaradi marsičesa, kar se odvija okoli mene, v dno duše sram.

Pogosto se mi zdi, da še zadnje, kar bi lahko bilo človeško, izginja, ljudje pa se spreminjajo v grabežljive, egoistične, lakomne in pogoltne zveri, ki bi prodali še lastno mater za prgišče Judeževih kovancev. Ko berem politično obarvane novice, imam občutek, da sem v ringu, ko sledim sporočilom iz gospodarstva, pa se mi zdi, da sem na pogrebu.

A kljub vsemu, zaradi česar me boli srce, je bilo prejšnji teden zaznati žarek upanja. Morda le posredno, preko ogledala, ki nam ga je nastavil Mehmedalija Alić s svojo knjigo Nihče, a vendarle. Pridejo trenutki, ko se mora človek okleniti vsake slamice, ki kaže boljšo in prijaznejšo pot iz dreka, v katerem smo se znašli.

Mehmedalijo Alića verjetno poznajo mnogi tudi na Škofjeloškem in Idrijskem, saj je bil zraven pri zapiranju rudnika Žirovski vrh. Bogve, če pa vedo, skozi kakšen pekel je moral iti, da je danes to, kar je. Medtem ko so četniki v Bosni in Hercegovini ubijali njegove svojce in prijatelje s puškami in noži, mu je slovenska birokracija, v imenu države, sivila lase. Moral je iti skozi pekel neobstoja, ko ni bilo poti ne naprej ne nazaj. Desetletje je minilo, preden mu je uspelo izplavali iz vsemogočnih šap birokratov. Ko je Mehmedalija vendarle dobil državljanstvo, ga je presenetil klic nadrejenih iz rudnika. Postal je vodja raziskovanja Hude jame.

Slovenska Huda jama in bosanska Srebrenica imata – po njegovem- ogromno skupnega: sta izhodišče in stičišče, ogabno brezno človeškega zanikanja neke še ne tako davne preteklosti.  Za Mehmedalijo Alića pa pomeni razumevanje resnice o Hudi jami tudi razumevanje resnice o tragediji v Srebrenici.

Nekdo, ki je prišel od zunaj, po igri usode prav iz Srebrenice je v Hudi jami lastnoročno odkril najtemnejšo resnico slovenske zgodovine.

Mu bomo zato, ker ni čisto naš, raje prisluhnili? V jami je odkrival truplo za truplom. Potem je našel še zloglasni Barbarin rov, kjer se nahaja najmanj 2.500 žrtev, med katerimi še zdaleč niso le sovražniki in nasprotniki nikoli kaznovanih komunističnih zločinov. Osebno prizadet zaradi travm, ki mu jih je prizadejala Srebrenica, je storil vse, da bi bili ubiti iz Hude jame dostojanstveno pokopani. A slovenske oblasti so, ker so bila njegova prizadevanja zanje – saj se še spomnite, kajne – drugorazredna politična tema – njegove pozive preslišale- še več…izgubil je tudi službo, saj so ga postavili na cesto.

Ko je videl, kako kruta zna biti država in ne le njeni uradniki (tudi tisti, na najvišjih, vodilnih položajih)  in s kakšno prefriganostjo hočejo pomesti Barbarin rob pod preprogo, se je lotil pisanja. In napisal knjigo z naslovom Nihče.

Naslov knjige je- po mojem mišljenju- zelo simboličen in se človeka dotakne prej, preden jo sploh vzame v roke: Mehmedalija je bil tak ”nihče”, ko so ga birokrati vrgli med izbrisane, ”nihče” so bili tisti, ki so jih streljali v Srebrenici in ”nihče” so bili brezimni, ki jih je našel v Hudi jami.

Trupla so bila po živalsko in skrajno necivilizirano zakopana tako v  Srebrenici kot v Hudi jami. Le da jih danes v Srebrenici z vsem pripadajočim dostojanstvom poskušajo prekopati in se od njih po človeško posloviti, kaj pa v Hudi jami?

O Srebrenici – če ne prej- pa vsako leto osorej- gledamo pretresljive prizore tudi v medijih. In se zgražamo nad morilsko surovostjo tistih, ki so jo povzročili.  Kdaj bomo podobno zmožni storiti tudi v slovenski Srebrenici?

»Kakšni so tisti ljudje, ki vztrajajo naj se trupla pusti tam kjer so?«, se sprašuje Alić. ”To ne gre,” nadaljuje,”rudarji so vedno solidarno poskrbeli za ranjene in umrle v jamah. Nikoli jih niso kar pustili tam. To je skregano z rudarsko logiko. In občečloveško tudi!”

Morda to res drži. A ne v Sloveniji.

Slovenci smo narod z nepopravljivo napako v genskem zapisu. Huda jama se mnogim še danes zdi nekaj običajnega, nekaj, kar so pač zmagovalci morali storiti. V Sloveniji je Huda jama še zmeraj drugorazredna tema, pa- lepo prosim- ne me držat za besedo zaradi prgišča všečnih, brezbarvnih in praznih političnih izjav, ki so bila izgovorjena o tem, enem največjih zločinov nad sočlovekom. Mene zanimajo dejanja, zanima me pripravljenost, kako po človeško pokopati žrtve brezsmiselnega povojnega sovraštva, žrtve tistih, ki so izpolnjevali ukaze krvi željnih. Mnogi od teh, ki so se podpisovali na dokumente, so do zadnjega dne svojega življenja celo krojili našo skupno usodo- ne da bi se jim skrivil las na glavi. Še več. O krvnikih še danes razmišljamo kot o herojih.

Več: blog Zarečeno

2 KOMENTARJI

  1. Vendar, zakaj se ne povrnemo v 1000 letni čas, ko smo bili Slovenci vzgledni za vse Evropske in svetovne narode. O tem tudi pišeta Valvasor in Slomšek.

    To je čas do 1. svetovne vojne. Po oktobrski ruski revoluciji z različnimi negativnimi političnimi sredstvi, ki so v nasprotju s človekoljubjem, kar so nekateri pri nas posnemali, pa se je začela slovenska razdeljenost.

    Vse dokler ne bomo črpali vrednote iz časa vrednostnega vrhunca, ne bomo mogli odpraviti to razdeljenost.

    Tudi Splošni ( obči) državljanski zakonik iz tistega časa to dokazuje, saj vsebuje 30 in 50 letne zastaralne roke za uveljavljanje pravic. Danes pa so ti roki poletni, letni, dvoletni, troletni in največ petletni.

    Ni čudno, da ima Ljubljana tako ljubko arhitekturo iz tistega časa, ker je bil tako ljubek, človekoljuben čas.

  2. Vsakič, ko zaznam zamisel, še zlasti če ta prihaja iz krščanskih ust, da bi bilo morda še najbolje, če bi kostnico, po vojni pomorjenih žrtev, uredili kar v Hudi Jami, me zmrazi ob takem razmišljanju. Zdi se mi podobno, kot če bi se vsi, ki so Križanemu takrat sledili , odločili, da mu uredijo grob tako, da ga pustijo pribitega na križu , ob njegovem vznožju pa bi postavili spominsko obeležje.
    In to vse zaradi ljubega miru !
    Grozljivo !
    Hvala Mehmedalija Aliću in vsem , ki si prizadevajo plemenititi to zavoženo okolje. Samo zaradi takih ostaja svet še znosen.

Comments are closed.