M. Miklavčič, blog: Obstati ali neobstati- to je sedaj vprašanje

7

Sem in tja, v nemoči, ki me napade, sklenem, da ko bom velika, ne bom razmišljala. Ne bom ”nejeverni Tomaž”, ne bom dvomila, postavljala vprašanj in ko bom velika, se z ljudmi, ki tega niso zmožni, ne bom niti v najbolj drznih sanjah poskušala pogovarjati. Ko bom velika, bo vse drugače, si te dni pogosto rečem. Upam tudi, da bom takrat, ko bom velika, tako pametna, kot so tisti, ki brez razmišljanja in dvomov vse vedo. In jim je vse jasno. In točno vedo, kaj je od tistega, kar povedo, res in kaj je laž. Zadošča jim že, če berejo časopise, ki so naši in če gledajo naše TV programe.
Ja, dragi moji, res je, komaj čakam, da bom velika.
Za menoj je čuden dan, ki sem ga preživela na južni meji, na ”begunski poti”, pa ne vem, če bi sploh kaj razlagala, kako je bilo, saj itak ne bi razumeli. Ker se itak vse ve in je vse jasno in popredalčkano. Imam to srečo, da je vojaški vikar moj dolgoletni dober prijatelj in mi je razkazal vojašnico, da sem od blizu videla tudi to, v kako skromnih razmerah živijo vojaki in slišala, za kakšno mizerijo morajo v teh razmerah tudi delati.
Mislila sem, da sem na stik z begunci, na prelivanje narodov z enega konca zemeljske poloble na drugega, pripravljena. Na železniški postaji, kjer so bili zgolj v nekaj urah videni tako Kurdi, Mongoli, prebivalci črne podsaharske Afrike, Afganistanci, Albanci in peščica Sirijcev, sem obstala brez besed. V dno srca so me ganile matere, ki so v naročju držale dojenčke in gledale v tla, videti pa so bile stare komaj petnajst let ali še to ne. Otroci so prijazno mahali z ročicami in njihovi nasmejani rjavi očki se sploh niso čudili ob pogledu na nov svet, ki se je nudil zvedavim očem. Ker ta dan TV kamer ni bilo blizu, je vse skupaj potekalo mirno in brez izgredov. Prostovoljke so takoj stopile v akcijo, prišlekom so ponujale, kar so imele. Od vode, do kruha in toplih oblačil za otroke in odrasle.
A ker – kljub vsemu sočutju – nisem romantično bitje, prav tako že dolgo več ne verjamem, da nekaj bo, kar samo od sebe, so se ob pogledu na neskončno reko ljudi, ki se je zgrinjala iz avtobusov in vlakov, v meni porajala nešteta vprašanja.
Eno me gloda še danes: kako se bodo tujci, ki prihajajo iz nekega povsem drugega kulturnega okolja, znali vživeti v Evropo, kjer so, če ne drugega, drugačne delovne navade?
V Evropi se je razbohotil multikulturalizem, zlasti na Švedskem, a se bojim, da si tega, kar se dogaja tam, nihče med nami ne želi.
Bojim se, da so časi, ko smo takšna in drugačna – tudi zoprna vprašanja, vztrajno pometali pod preprogo, minili. Skrajni čas je, da se vprašamo, kdo se bo komu prilagajal. In kako.
Glede na besedišče evropskih, tako imenovanih multikulturalistov, je kultura, kjer je zatiranje žensk nekaj običajnega, enako dobra kot kultura, kjer imajo ženske vse pravice in svoboščine.
Po njihovi logiki je kultura, kjer je posilstvo ženske oblika kaznovanja, enako dobra kot kultura, kjer je človekovo telo nedotakljivo.
Po njihovi logiki je tudi kultura, kjer zaradi kaznivega dejanja do smrti kamenjajo ljudi, enako dobra kot kultura, kjer kazen odslužiš v zaporu.
Voda nam teče v grlo, zato je vprašanje, zakaj se vsakršno kritično razmišljanje o tem, kaj je prav in kaj ne, tretira kot ksenofobija in sovražni govor?

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. V čem nam voda teče v grlo? A smo za stalno med nas sprejeli 300.000 beguncev ali kaj?

    Tudi nekaj drugih (samo)spraševanj avtorice žal sodi pod področje, kjer panika megli razum. Čemu le je treba paničariti oko tega, kateri zakoni veljajo za priseljenca. Kateri le? Za priseljenca veljajo zakoni države, v katero je prišel živet. In nobeni druge. Če se temu ne bojo hoteli prilagoditi, bojo kazenske posledice. Se bojo že navadili na drugo okolje. Človek je pač visoko učljivo bitje.

    Tudi iz tega članka je razumeti strah, da med nas prihajajo horde barbarov in kriminalcev. Desni mediji so polni konkretnih strašljivih “dokazov”, da je to res. Očitno so prepričanja, da se to dobro bere, prodaja.

    Statistike pa vsaj zaenkrat govorijo nekaj drugega. Govorijo to, da je teh skoraj 200.000, ki so doslej šli skozi Slovenijo, storilo manj kaznivih dejanj kot jih stori enako številna avtohtona slovenska populacij.

    Torej vi, ki trepetate ali bežite, ko se mimo vašega kraja pretakajo reke migrantov – če bežite stran od migrantov, ker da so tako “grozni”, se vaša osebna varnost ne bo zato prav nič povečala, ampak prej obratno.Ob migrantih boste bolj varni kot v marsikaterem slovenskem mestu.

    • “Za priseljenca veljajo zakoni države, v katero je prišel živet. In nobeni drugi.”

      Sprenevedanje. Že sam prihod je ilegalen. Namenoma ilegalen.
      Za gospoda IFa še enkrat: “VSTOPILI SO TAKO, DA SO NAMENOMA KRŠILI ZAKONE.”

    • IF: “… Čemu le je treba paničariti oko tega, kateri zakoni veljajo za priseljenca. Kateri le? Za priseljenca veljajo zakoni države, v katero je prišel živet. In nobeni druge. Če se temu ne bojo hoteli prilagoditi, bojo kazenske posledice. Se bojo že navadili na drugo okolje. Človek je pač visoko učljivo bitje.”
      ======================

      Vi živite v nekem svojem pravljičnem svetu:

      https://www.youtube.com/watch?v=8pky3WeM4tI&feature=youtu.be

Comments are closed.