M. Miklavčič, blog: Naše duše so kot Mars

5

Spominjam se anekdote, zgodilo se je v nekem uredništvu, zazvonil je telefon in glavni urednik je za ob šestih zvečer sklical nujni sestanek.
”Pogovoriti se moramo!” nam je zabičal, da se ja ne bi kdo drznil manjkati.
In res. Sestanek je imel samo eno točko dnevnega reda, urednik je sedel pred mikrofon in začel. Zdržema je govoril skoraj uro in ko je postavil piko na koncu zadnjega stavka, se je obrnil k nam in dejal:”Smo se, torej, dogovorili? Smo se razumeli? Prav. Sicer niste prikimali, a upam, da bo poslej tako, kot sem rekel.”
In je vstal. In je šel. In pogovora ali kar je to že bilo, je bilo konec.
Dialog, ki to ni bil, je značilen in še kako aktualen domala v vseh sferah tudi dandanašnji. Pogosto resno razmišljam, pa ne o tem, lahko kaj rečem, temveč o tem, mi je sploh dovoljeno kaj reči. Pa – da ne bo pomote- tu ne mislim vsakdanjih stvari, recimo besedovanja o vremenu ali o tem, kako raste spomladi trava, temveč o ključnih trenutkih našega vsakdana. Domala na vsakem koraku so zrasli malodane iz tal policaji, ki lovijo tiste, ki rečejo kaj narobe. Ki ne razmišljajo točno tako, kot piše v navodilih, ki jih hranijo v beležnici.
Boleče ugotavljam, da se- za povrh- sploh ne znamo pogovarjati. Niti se nočemo poslušati. Kaj šele – slišati drug drugega!
Še zmeraj obstajajo sive lise, to so področja, o katerih se ni zaželeno pogovarjati. Pa ne zato, ker bi nam kdo izrecno prepovedal, temveč zato, ker notranja samocenzura po sedemdesetih letih hudičevo dobro deluje! Naj dvigne roko tisti, ki se lahko svobodno pogovarja o spolnosti?
Redki so junaki!
”Nismo še dovolj zreli za takšne pogovore,” mi rečejo sredi 21. stoletja, ko jih pobaram, od kod njihov lažni sram.
Značilno za Slovence je, da radi pometamo pod preprogo vse, kar nam ni všeč. Včasih so tiste, ki so bili moteči, zmetali celo v jame, da ja ne bi motili idealne podobe v srce segajočega vsakdana. Danes jih mečejo iz služb, okolje, v katerem živijo, se od njih distancira, dobijo črno piko in – če še ne utihnejo, se nanje spravijo novinarji-mrhovinarji in po lažeh, ki jih objavijo, je dotični za vekomaj izločen iz družbe.
Namesto da bi se pogovarjali, kažemo s prstom. Bog nam je namreč dal eno čudovito lastnost, zaradi katere več kot odlično vidimo napake, ki jih storijo drugi, svojih lastnih pa ne.
Namesto da bi se pogovarjali, ustanavljamo nove sekte, združenja, duhovno obarvana društva, kjer se kliče Marsovčke, objema drevesa, polni prazne denarnice in duše z nebeško prano. Kdo bi po nepotrebnem trošil besede, ko pa sta ezoterika in lažna duhovnost tisti, ki v medčloveških odnosih menda delata čudeže!

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Dober blog. Pri nas se ljudje zatekajo stran od Krščanstva (tudi Ateizma) v iskanju odgovorov, ki jih pravzaprav ponuja prav Krščanstvo a ne dosežejo občinstva. Zanimiv je bil zadnjič en intervju z misjonarjem z Madagaskarja, ki je med drugim razlagal kako tamkajšnji Pogani kraje ne vidijo kot nekaj slabega; Kako Kristjane uči, da poštenost tudi izboljša poslovanje. Se pravi je videti krajo kot greh pravzaprav ena izmed pozitivnih krščanskih vrednot. Torej pomanjkanje krščanskih vrednot lahko razloži tudi marsikakšno slovensko težavo in marsikatero zahodnjaško prednost.

    • Zadeva s krajo in lažjo … Stvarnik je v človekove gene, pisano v prispodobi, da ne bo šel kdo raziskovat gene, zapisal, da je to greh. Zadeva se pa zaplete pri sovražniku: “Je laganje sovražniku greh? Je kraja sovražniku greh? Je ubiti sovražnika greh?”

      Slovenski živelj ni narod, sta dva plemena: rdeči in črni ali Milanovo pleme in Janševo pleme. Sicer je še nekaj Slovencev, ki se jim ta plemenska delitev zdi bedasta, ampak po vplivu so zanemarljivi. V plemenski miselnosti pa velja, da je kraja konja sosednjemu plemenu herojsko dejanje, v lastnem plemenu pa zavrženo dejanje.

      Tako da … ne pričakujem aplavza, če zapišem nekaj “sivih lis” o Janezu, ko pa že oni zlivajo vedra gnojnice nanj, ko ga oni medijsko uničujejo, ko ga oni vlačijo po sodiščih in ga tako kot politika onemogočijo. Največ, kar pričakujem, je prijateljski odziv neke Darje: “Sedaj pa še ti! Ali ne vidiš krivice, ki se mu godi?”

      Še nekaj o drži nekoga, ki želi popolnoma spoštovati Stvarnikova navodila tudi v manj prijaznih trenutkih tuzemeljskega življenja:

      Dano ji je bilo tudi oživiti podobo zverí, tako da je podoba celo spregovorila in dala pobiti vse, ki podobe zverí niso molili. Dosegla je, da so si vsi, mali in véliki, bogati in reveži, svobodni in sužnji, morali dati vtisniti na desnico ali na čelo žig. Nihče ni smel ne kupovati ne prodajati, samo tisti, ki je imel žig, se pravi ime zveri ali število njenega imena.
      (Raz 13, 15-17)

      Opomba: Pazite na besedi “pobiti vse”.

      MIR IN VSE DOBRO VAM ŽELIM!

      • Še en, ki ni nikol bil pri verouku in rad navaja naključne citate iz Biblije.

        Ubiti sovražnika ni greh le v zelo posebnih okoliščinah. Kolikor se spomnim v treh primerih: 1.) Če si v vojski in dobiš ukaz. 2.) Če s tem rešiš svoje življenje. 3.) Če s tem rešiš življenje drugega.

        • Vidim, da govorite o sovražniku in sodite. Očitno pa imate kar prav, da nisva hodila k istemu verouku.

          Upam, da pri verouku ne učite tega, kar ste napisalim ampak pogoje pravične obrambe. Se kar precej razlikujejo od vašega “spomina”.

Comments are closed.