… in ga – ruknila
Kot pri večini drugih področjih smo tudi pri ” vprašanju žensk” še zmeraj polni stereotipov in določene ”polresnice” ponavljamo iz leta v leto kot zgonjeno lajno. Mičkeno se bojim, da za to ”lajno” stojijo tiste predstavnice ženskega spola, ki bi- brez truda in odpovedovanja- imele rade kar ”vso marmelado” – in to na dosegu roke.
Ne glede na to, da je osmi marec pogosto praznik z zelo zgovorno, mučeniško obarvano vsebino, moram priznati, da se bolj kot za ženske, bojim za moški svet. Verjemite- ženske bomo preživele, ker smo takšne, kot smo! Moški so tisti, ki počasi – in to pred našimi očmi- izumirajo.
Če pogledamo samo med starejšo populacijo, ki jo zaradi svojih raziskovanj bolje poznam: komaj kje je kakšen moški, ki v visoki starosti preživi svojo ženo! Ženska je tista, ki – ne glede na to, kako je bila morebiti ”zapostavljena” in koliko hudega je doživela – vztraja in niti leta ji ne pridejo do živega.
Ženska ima – kljub navidezni šibkosti- v sebi veliko več darov, ki ji pomagajo pri preživetju – kot moški. Banalen primer s ”terena”: če se ženska nesrečno zaljubi, bo, če sreča gospoda Pravega, že kako pozabila na prejšnjega. Zaljubljen moški, ki ga ženska pusti na cedilu – pa veliko težje. Med populacijo + 45 je precej samskih moških, ki ostajajo do groba ”zvesti” svoji izgubljeni ljubezni….Na divjem, neobrzdanem pohodu je tudi homoseksualnost, ki močno redči vrste tistih, ki bi morali nadaljevati svoj rod.
Študije, ki so vzele pod drobnogled mlajše generacije, ki še obiskujejo OŠ, oziroma srednjo, so pokazale, da se predvsem z dečki dogaja nekaj strašnega. Ne zmorejo večjih telesnih naporov, so pretirano zaležani, čustveno plitki, seksualni nagon jim komaj še deluje, nagnjeni so k debelosti, nezmožni navezovanja stikov z dekleti. Nasprotno pa so dekleta njihove starosti postale izrazito agresivnejša, dosti bolj skrbijo za svoje telo, tudi pri izobraževanju so uspešnejša. Že itak se jih rodi za nekaj procentov več kot fantov, a, je, žal, zaradi različnih ”hitrosti” dozorevanja, vedno več deklet obsojenih na samskost, ker si enostavno ne more najti ustreznega moškega. Za povrh, za piko na i, se tudi ”mamini sinčki” množijo kot morski prašički.
Po drugi strani ima ženska, roko na srce, precej napak, katere jo – kot cokla- nenehno ovirajo pri vzponih na Olimp. Ena hujših je t. i. ”čustvena odvisnost”, ko se pretirano naveže na moškega in četudi ta z njo grdo ravna, se od nasilja ne zmore odlepiti. To, da vsaka peta ”pada po stopnicah”, je pač žalostna posledica.
Smo tudi prepirljive, zdraharske, ljubosumne, rade povzročamo intrige….Vse to pa so lastnosti, ki gredo moškim na živce, zato ženske zelo neradi spuščajo v svoje posvečene kroge- tako v vrhove gospodarstva, v politiko, znanost in še kam.
Moja soseda Mica bi rekla, da če žensk ne najdemo povsod tam, kjer bi morale (?) biti, smo- po njenem – tudi same krive. Sem in tja padem v skušnjavo, ko si na skrivaj mislim, da imajo moški pogosto prav, ko ”varujejo svoj teren”. Če samo pomislim na določen ”vrh” v domači politiki, me že vse mine, da bi favorizirala žensko v politiki…častna beseda.
Prav je, da si končno priznamo: ženski, vsaj pri nas, v 21. stoletju res ni nič hudega. Kar si zaželi- prej ali slej tudi dobi. Zlepa ali zgrda. To zanjo ni vprašanje, je le stvar časa in načina. V minulih dvajsetih letih sem spoznala na stotine žensk:bile so pokončne, trmaste, vztrajne, iznajdljive, dobrega srca, polne miline. Nekaterim drugim se je bilo bolje izogniti, kajti – to veste tudi sami- nobena kača ne zna usekati s takšno strupeno močjo kot ravno ženska.
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
