Minuli vikend smo se ponovno zapisali v Guinessovo knjigo rekordov, kajti svet je dobil prvega predsednika neke države, ki se je lotil lastnoročnega kidanja gnoja. Ob tem, ko je zasmrdelo čez hribe in ravan, se je odprla Pandorina skrinjica in bati se je, da gnoju še dolgo ne bo videti konca.
Ker sem velik optimist in na stvari gledam jako pozitivno, tudi v tem dejanju, sicer skreganim z žabarsko realnostjo, vidim prelomnico, ki se je bodo – upam tako- posluževali tudi drugi v našem javnem, političnem, gospodarskem in siceršnjem življenju.
Recimo tožilec Jože Kozina, ki je po nepravnomočni sodbi tajkunoma že napovedal postopke tudi zoper nadzornike, ki niso opravljali svojega dela.
In prav nadzorni sveti, pa ne le v zadnjem primeru Bavčarja in Šrota, so tisti gnoj, ki bi se ga morali tožilci najprej lotiti.
Namreč: nadzorniki, kateri so za povrhu še krasno plačani, sedijo na svojih stolih zato, da nadzorujejo.
Da bedijo nad tistimi, ki jih zamika poriniti roko v kozarec z marmelado, kajne?
Kdo je, potemtakem, kriv, če takšna roka vseeno šari po marmeladi? Zgolj in samo lastnik roke ali morebiti tudi nadzorniki, ki so ali pogledali vstran, pa se naredili trapaste, da niso ničesar videli ali pa jim je lastnik roke v marmeladi porinil v žep ustrezno odškodnino za slepoto?
A pohlep, pogoltnost ali požrešnost dotičnih- izberite besedo, ki vam je najbolj domača – so krivi, da se paradni slovenski konji utapljajo v dreku, dolgovih, kreditih in so plod nenehnih špekulacij zdaj z leve, zdaj z desne strani. V šapi jih nimajo le banke, temveč tudi politiki , kateri pa so itak najbolj pokvarljivo blago- daleč bolj od tistega gnoja, ki se ga je naš predsednik – nedavno tega – tako vzneseno lotil.
Oni dan sva sedeli ob sladoledu z znanko, na osnovni šoli, kjer že vrsto let vtepa učencem v glave osnove kuhanja in ostalih vrlin gospodinjskega pouka, so letos uredili ličen vrtiček, pet krat tri metre meri, posadili pa so tudi sedem dreves, da se bodo otroci še pravočasno naučili ločevati med jabolki in hruškami. Potem pa beseda nanese na finančno ovrednotenje narejenega, takrat pa me številke prizemljijo, mi dvignejo krvni tlak in poženejo jezo po žilah. Vrtiček, ki ga je komaj za prgišče, je stal skoraj deset tisočakov, kršenmatiček!
Samo za nabavo 7 dreves in njihovo posaditev so odšteli kar tisoč dvesto evrov.
”Pa ste na vaši šoli normalni?” ji rečem brez sape.
Začudeno se zastrmi vame, nič ji ni jasno, kaj je tisto, kar mi ne gre v glavo. Nato ji povem, da sem letos za več kot 10 sadik sadnega drevja v Dorfarjih odštela manj kot 100 evrov in da so potemtakem bodoče hruške, ki jih bodo obirali na šolskem vrtu verjetno zlate. Skomigne z rameni, rekoč, da so pač takšna javna naročila in da je bila ponudba, ki so jo sprejeli, še ugodna- v primerjavi z drugimi, ki so jih dobili na mizo.
Še en drek, ki smrdi.
Ob tem drobnem dohodku, kjer je šlo za nekaj piškavih tisočakov skozi okno vrženega davkoplačevalskega denarja, sem pomislila na Klinični center in na številne barabine, ki mu pijejo kri s tako imenovani javnimi naročili, z lobiranjem s prijateljskimi zvezami in poznanstvi. Nenazadnje je že Mićo Mrkaić, petelin, ki je prezgodaj zapel, da se ga je zato pregnalo na tuje, leta 2002 zapisal v Financah zgovoren članek, ki mu je dal naslov ”Kako zlomiti zdravniški lobi”.
Na račun bolnikov in slabega nadzora dobro zaslužijo tudi dobavitelji medicinskega obrabnega materiala. Opornica, ki se vstavi v žilo, na primer v Sloveniji, stane 1.790 evrov, v Avstriji pa pol manj.
Pa ne bi razpredali več kot je potrebno, smo sredi poletja, ko je čas dopustov, najdaljši dopust v kliničnem centru pa bo trajal kar 67 dni, več kot 55 dni so ga lani odobrili 115 zdravnikom. Preden se bodo vrnili na delovno mesto, nas bo že pošteno zeblo v noge. In tudi njihovi problemi bodo poplačani na plečih bolnikov. Tako kot zmeraj. Tako je pri nas v navadi, pa se zaradi tega še nikomur ni skrivil las na glavi.
Zadnjič je minister za finance, Čufer, izjavil nekaj preroškega:”Nihče nas noče poceni obrati, sami smo si krivi za vse.”
Več: blog Zarečeno
