M. Miklavčič, blog: Mesarji naše prihodnosti

10

Spoštovani Boris Pahor!

Kako rada bi danes pisala le o Vas, vam zaželela vse najboljše ob stotem rojstnem dnevu, pa nekako ne morem. A vseeno upam, da me boste Vi, ki ste  doživeli, zavrnili in preživeli fašizem, nacizem in komunizem, razumeli. Mi, ki smo še zmeraj globoko zasidrani v tem, slednjem, razumemo, zakaj Vas je najprej cenil in spoštoval ves svet, preden so vas ”opazili”  Vaši in moji sonarodnjaki. Verjemite, trgalo se mi je srce, ko sem vas v ponedeljek gledala na televiziji, stiskala sem pesti od jeze, ko sem bentila nad nastopajočimi, ko so se želeli sončiti v vaši slavi, vam pa niso dovolili niti ene same minutke, da bi povedali, kar ste želeli. A kaj moremo, dragi gospod Pahor. Od takšnih, ki znajo s tleskom prstom spreminjati Vam dragocene vrednote v drek, pač drugega ni bilo moč pričakovati.

Zadnje mesece, kar smo dobili novo vlado, smo se- ne v besedah, tudi sicer- spremenili predvsem v hijene, krokarji in dihurje, saj hočemo z grabljenjem in trganjem Slovenije na koščke, uničiti še tisto malo, kar je od nje ostalo. Krademo, goljufamo, serjemo na moralo in etiko, zavajamo javnost, se igračkamo z življenji revežev- če še ne veste- načrti, da se bo okradlo tudi upokojence, so menda že potrjeni.

V ponedeljek se je zgodilo še zadnje dejanje, ki nas je dokončno potopilo v smrdečo mlako samouničenja. Slovenska politično-medijska scena se je stresla kot ob katastrofalnem potresu, kajti pingvini so pristali na najodgovornejšem mestu v Luki Koper, ki se bo poslej imenovala, logično, Luka Luka Koper. Eden od nadzornikov, je ob tej bizarnosti zatrdil, da v zameno za svoj glas ni dobil nikakršnih obljub. Seveda ne. Verjetno so zadostovale grožnje, kakopak.

Iz časov, ko so maltretirali Vas, se ni dosti spremenilo. Načini so enaki, le obrazi so drugi, pa še v teh je zaznati sorodstvene poteze.

Nekdo je v trpki šali zapisal, da moramo biti Slovenci iz vsega srca hvaležni, da so pingvini sploh hoteli pristali v Luki Koper! Kakšna katastrofa bi šele bila, če bi zasedli recimo Jedrsko elektrarno Krško! Si predstavljate, denimo, glede na to, da eden med njimi, GGM, svoje zmožnosti ocenjuje na 5+, da bi se dotični oklical za enega vodilnih srčnih kirurgov v Kliničnem centru?! No, ja, če sem zlobna, operiral bi lahko vsaj toliko časa, dokler se na operacijski mizi ne bi zvrstili njegovi prijatelji, podporniki in somišljeniki.

Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, je nekoč dejal Ivan Cankar. Prepričana sem, da bi bili Hlapci danes drugačni, če bi jih še enkrat zapisal. A prej, preden bi se lotil dela, bi moral izumiti kakšno novo besedo, s katero bi lahko izrazil prezir do naroda, ki je daleč daleč slabši od najbolj ponižnega hlapčevstva.

Berem, kako politični kolegi pingvinov te dni v medijih ”protestirajo”, češ, da je bilo imenovanje nekaj ”nezaslišanega.” Človek bi počil od smeha, če nam ne bi gorelo pod nogami. Oglasil se je celo cenjeni predsednik protikorupcijske komisije. Bilo bi bolje, da bi ostal tiho. To, s čimer nas je Bog štrafal, je tudi njegovo delo.

Žal, spoštovani gospod Pahor, oba veva, da ponedeljkova tragikomedija ni edina, na katero so nasedli najini sonarodnjaki. V preteklosti jih je bilo še nič koliko. Zadnjič recimo, je ljubljanski župan, to je tisti, ki ima v tej državi glavno besedo, po hčerki Danila Türka zaposlil tudi sina predsednika Vrhovnega sodišča. Kako naj človek ob takšnih dejanjih pričakuje, da bodo slovenska sodišča sodila pošteno in po črki zakona, če pa se sam predsednik Vrhovnega sodišča pusti preko svojih otrok podkupovati tistim, ki bi jih morali že zdavnaj poklicati pred obličje pravice? Nimate odgovora, kajne? Jaz tudi ne.

Ni tako dolgo nazaj, ko se je prisluškovalo tudi Vam, no, to se še zmeraj počne, in med prisluhi priprtemu, donedavnega šefu slovenskega Diners Cluba, se naj bi v mrežo ujel celo notranji minister in voditelj Državljanske liste, Gregor Virant, ki naj bi ponujal svoje storitve pri prodaji Mercatorja. Si morete misliti? Tak poštenjak!

Minula nedelja je bila meglena in žalostna. A to nas ni odvrnilo, da se ne bi ponovno vrnili v čase druge svetovne vojne.

Veste, dragi Boris Pahor, česa res ne razumem:ob misli, da se v kruti realnosti naša podjetja ukvarjajo  s težavami, kako bodo poplačali vse davke, dajatve in dolgove, Slovenci še zmeraj nismo zmogli toliko zdravega razuma in odpuščanja, da bi se usedli za skupno mizo in se o tem, kaj se je počelo med in po drugi svetovni vojni, pogovorili na odkrit način, brez fige v žepu. Že zdavnaj bi morali prisluhniti tudi domobrancem, zakaj, za vraga, so se odločili tako kot so se. Ker so bili- tako pravijo in jaz jim verjamem-  domoljubi in pošteni kmečki fantje, ki se jim o politiki ni dosti sanjalo, sem prepričana, da bi svoje kolaborantstvo znali razumno pojasniti. Če ne drugega, bi morali vesoljni Sloveniji povedati strašljive zgodbe o tistem rdečem mesarju iz Logatca, ki je obešal ljudi na veje in z njimi počel zelo podobne stvari, kot pred tem z živalmi v mesnici.

Bila je vojna, takrat pa ljudje želijo ostati zgolj živi in potem se nagonsko oklenejo prve rešilne bilke. Partizansko v Rovtah to nikamor ni bilo! Čas bi že bil, da pride do sprave, a lepo prosim, brez Spomenke in podobnih! Levo in desno Slovenci že skoraj 70 let predrago plačujemo. Politiki, ki so naščuvali narod, mu oprali glave in mu ukradli prihodnost s tem, da ga držijo vklenjenega, slepega in gluhega v navidezni preteklosti, bi morali položiti račune za svoje ravnanje. Naj tisti, ki se jim je že 70 let zapiralo usta, končno spregovorijo in naj oni drugi, ki še danes ne moremo iz svoje poslušne kože in nespodobno mahajo s simboli že zdavnaj pokojne bivše države, dajo- končno že – mir.

In potem, če kaj, naj se v ustavo zapiše, da bo vsak, ki bo obujal preteklost v politične namene, izgnan, magari na Luno ali Mars, meni je popolnoma vseeno, kajti imam otroke, ki nimajo službe- to jesen pa bo- za ogromno množico mladih, na voljo le 200 delovnih mest. Vidite, mene skrbi prihodnost, ker  se zavedam, da od ene pokojnine deset ljudi v hiši pač ne bo moglo v nedogled živeti. Do vrh glave sem sita pogrevanja preteklosti, ogorčena sem, da nekdo, ki je komaj zlezel iz plenic, govoriči, še premalo so pobili teh belčjkov! s tem se mora, ampak res- mora– enkrat za vselej nehat. Luka Juri, saj ga poznate, lepotca z Obale, je na twitterju zapisal:”Zakaj protestirati proti proslavi domobrancev?… Nekaj jih je preživelo, jugo neučinkovitost pač.” Predvidevam, da bo za te besede, ki namigujejo, da se je drugače mislečih pobilo premalo, dobil vsaj kakšno državno nagrado. Tako se pri nas dela…

Več: blog Zarečeno

10 KOMENTARJI

  1. Gospa Milena, nisem prebral zapisa v celoti, ker se mi ne da, ampak a res mislite, da s svojimi vulgarnim in tabloidnim slogom kaj prispevate k morali ljudi?

Comments are closed.