Spoštovati preteklost ne pomeni,
da moramo z njo ostati slepo zlepljeni za vse večne čase,
brez možnosti hoditi po svojih lastnih poteh.
Za nami je teden, ko so ubogo Slovenijo uničevali potresi in pustošili orkani. Petkovo popoldne, ki je bilo v znamenju novice, da je Banka Slovenije družbi Diners Club Slovenija odvzela licenco za opravljanje plačilnih storitev, s čimer je njihova plačilna kartica postala neuporabna za plačilo blaga pri nas in v tujini, je bila sicer le pika na i, a je- celo največjim optimistom- jasno in glasno zarisala krute čase, ki se obetajo nam vsem.
A državljani, kot bi se nam iz nekega neznanega razloga mičkeno utrgalo, pred prihodnostjo, v kateri bi morali zavihati rokave, vračati dolgove in se čemu tudi odpovedati, zidamo visoke zidove in se vračamo v preteklost, v varno naročje socializma in vojnih zmag, kjer nam je- po ne vem kateri logiki- bilo menda najlepše in najbolj lepo. Slovenija je – ne moremo reči drugega- poleg Severne Koreje edina ljudska država na svetu, ki ne mara tistih, ki znajo delati in ustvarjati, veliko bolj ljubi nakladače, ustvarjalce megle, poslušne in ubogljive. Še pred tremi, štirimi meseci je bilo novinarjem na račun takratne vlade dovoljeno izreči vse, kar je komu padlo na pamet, »čustveno« poročanje je bilo nekaj vsakdanjega in celo zaželenega, danes pa, ko nam duh Severne Koreje že pošteno leze pod kožo, pa je te-isto prekvalificirano v »nasprotje z novinarskim kodeksom«.
Saj veste, kajne, o čem govorim?
Ko je novinar RTVSLO, medtem ko se je javljal v živo iz žalostnega in gospodarsko popolnoma uničenega Maribora, med drugim dejal, da »če sem pred leti ob obisku slovenskega premiera dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona- to je aktualna predsednica vlade – ni povedala praktično ničesar, ne samo nič pametnega«, je dobil prepoved javljanja v živo v dnevno informativne oddaje ter šestmesečni suspenz.
Prvo vprašanje, ki se je utrnilo človeku, ki še nima povsem oprane glave, je bilo, zakaj, za hudiča, ni urednica enako odločno ravnala že v prvo, ko je dotični novinar komentiral pamet slovenskega premiera.
No, odgovor je preprost.
Takrat je še bila svoboda govora, danes pa- dragi moji- bi nas moralo pošteno zaskrbeti. Pa ne le za novinarja, ki si je drznil povedati resnico, temveč za vse nas. Še več: prižgati bi se morali vsi alarmi, družba bi se morala ustrezno odzvati. Oglasiti bi se morala vsaj Varuhinja človekovih pravic, predsednik Ustavnega sodišča, predsednik države, celo predsednica vlade, s čimer bi pokazala, da se ne boji kritičnega poročanja ter da verjame v to, kar dela. Ali pa vsaj meni sila ljub predsednik Liberalne akademije, ki rad govori o svobodi govora in podobnem. Kakšno luštno in glasno peticijo bi morali napisati tudi sopodpisniki peticije 571 in jo poslati v Bruselj, a je- kot kaže- ne bodo.
Nostalgija po socializmu postaja dejstvo, Slovenijo pa spremenila v resnega mentalnega bolnika s kronično shizofrenijo in manično depresijo obenem. Medtem ko je desnica bila in je še, polno zaposlena z obračunavanjem s svojimi levimi nasprotniki, se je zaredila celo legija težkometalskih teoretičnih komunistično obarvanih socialistov, ki, za razliko od vseh sort demagogov, s svojimi sanjarjenji mislijo povsem resno. Ker sem doživela čase rajnke Jugoslavije, mi ni jasno, zakaj, za vraga, se jim kolca po njej, po socializmu, po par-neparu, po izpraznjenih trgovinah, po Golem otoku, partizanskih proslavah, pionirskih kapicah in po učenju 7 glavnih ofenziv NOB na pamet. Slovenski narod prepričujejo, da so zato, da smo v riti, krivi tuji bankirji- ne le tisti iz EU, tudi ameriški. Češ, da nam po krivici privijajo pipico, ker so packi in imperialisti in zato tudi hudobni.
Laž, če jo večkrat ponovimo, postane resnica, zlasti še, če ljudje nimajo za kruh.
Olja na ogenj pa prilivajo tudi nekateri govorci na različnih proslavah, en takšen biser, ki namiguje na to, da so drugi- ne mi- krivi na naše težave, ob katerem gredo normalnemu človeku dlake pokonci, se je glasil hujskaško in ponigljavo – citiram.”Drage tovarišice in tovariši, zver, ki se je plazila po Evropi in naših krajih, je spet tu. Naši predniki so nam z dejanji pokazali, kako je treba s takšno zverjo in poduk moramo upoštevati.”
Besede, ki bi nas morale stresti do kosti, pa nas očitno ne.
Je potemtakem čudno, da Janez Šušteršič, predzadnji finančni minister, danes piše, da slovenska levica postaja najbolj nazadnjaška politična sila v državi. Izjave, ikonografija in nastavki za oblikovanje političnega programa, ki zadnje tedne prihajajo v javnost, so polni protievropske in protikapitalistične ideologije ter revolucionarnega zanosa. Bistvo vsega skupaj pa je- po njegovem- boj za vnovično koncentracijo družbenega bogastva ter politične moči pri tistih, ki bi vse to morali dokončno izgubiti že pred 20 leti.
Marsikdo, ki pozna slovensko politično sceno, bi še dodal, da strički, ki jih Šušteršič omenja, niso le trije. Še veliko več se jih uspešno skriva v ozadju in bati se je, da delujejo kot slovenski čak norisi, saj imajo, poleg vsega drugega, v rokah tudi tisti glavni prašek za pranje glav državljanov – slovenske medije. A tudi univerze in fakultete vodijo starci, ki so skupaj z že omenjenimi pasli krave in če dodamo še stričke iz pravosodja in zdravstva, je lahko pri preprosti matematiki 1+1, marsikaj bolj jasno.
Zdaj zadolžujemo že generacije v naprej, še huje pa je, da te generacije prav tako v naprej mentalno pohabljamo s tem, da jih pehamo in priklepamo na vzdrževanje revolucionarnih dosežkov preteklosti, namesto da bi jih spodbujali, naj si gradijo svojo- boljšo in lepšo prihodnost.
Slika trenutne politične realnosti je zelo žalostna: politiko nam kroji gospod, ki se je na pol zastonj vozil na potepe z Adrijinimi letali, drugim pa je zelo rad moraliziral o morali in pravičnosti ter jih (na)podil iz parlamenta, vlada nam predsednica, ki v torbi še zmeraj nosi sume o plagiatorstvu svoje diplome, no, ja, za nameček pa vesoljni Sloveniji sporoča, da bo verjetno tožila mednarodno bonitetno agencijo Moody’s, ki nam je prejšnji torek znižala bonitetno oceno.
Rešitev vidijo v ukinitvi trgov, uživali bi, če bi EU doživela polom, da bi se lahko pridružili Latinski Ameriki ter nosili majice s podobo Che Guevare in Huga Cháveza.
Ob vseh norostih, ki jih nekontrolirano počnemo, so obeti za prihodnost več kot črni. Standard bo padel na polovico, iz države se bo izselilo več kot 200.000 mladih, ki jim v preteklost zazrti starci ne dajo dihati. Kako bo s svobodo govora? Odgovor si – ob zadnjih sankcijah v Mariboru- zapišete sami.
Vir: blog Zarečeno
