M. Miklavčič, blog: Hiše gorijo, mi pa mirno gledamo

3

Kakšna je podoba Slovenije 2014?
Slabša kot leta 1991.

Utapljamo se v nostalgičnih spominih, objokujemo nekaj, kar se ne sme nikoli vrniti nazaj, četudi več kot polovica državljanov o ”toplem jugoslovanskem naročju” nenehno sanja.

Še tisti, ki so doživljali maltretiranja, le – te zanikajo, pač- zgodovinski spomin ni naša vrlina. Slovenci pogrešamo osemurni šiht, pa par-nepar, pa nepozabne, z vseh strani šikanirane devizne zaloge, ki so bile – skupaj z lastniki – nenehno pod kontrolo Udbe. V Nemčiji je delalo četrt milijona Slovencev. Na prve, ki so bežali iz komunizma, se je streljalo, ko so ilegalno prečkali mejo v želji za boljšim jutri. Pa kdo bi danes mislil na takšne malenkosti!

Leta 1987 smo imeli 22 milijardni dolarski zunanji dolg, pa kaj potem, imeli smo tudi četrto najmočnejšo armado na svetu, ki nas je – če smo že malenkostni- leta 1991 celo napadla, a smo ji to hitro odpustili in pozabili, kajti dosegli smo – celo na državni ravni – da so zastave z rdečo zvezdo postale ”zakon” tudi za naše vnuke in pravnuke.
Če vam rečem, da smo imeli 2000. kratno inflacijo – mi boste verjeli? Seveda ne, ker se vam je ukazalo, da vse, kar je bilo negativnega – zanikate.

Pogled skozi okno je sila klavrn. Po eni strani mediji jočejo, da bomo zdaj zdaj umrli od lakote, po drugi strani se avtoceste dušijo pod težo povečanega prometa proti morju. Celo volitve bi morali prestaviti, ker naj bi tričetrt Slovencev julija dopustovalo. Kjerkoli že.

Namesto da bi mlade spodbujali k inovativnosti, k iskanju dela- ne služb – starci, skupaj z mladino jočejo za starimi časi: ko ni bilo kriminala zato, ker o tem ni pisalo v časopisih. Prav tako se ni, kajne ljubčki dragi, kradlo, ker tudi o tem ni pisalo v časopisih. Sicer smo takrat imeli 133. člen, ki je uzakonjal represijo in ni dovoljeval svobode misli in govora, a kdo bi to porajtal. Še danes bi mnogi najraje videli, da tiste, ki niso za stvar – streljajo.
To mi je bilo povedano že večkrat.

V starih časih nam je bilo silno všeč, če nismo nič vedeli, ker se nam je zdelo, da nam je potem lažje živeti. Enako se obnašamo tudi danes. Zadovoljni smo z mehiškimi nadaljevankami, pa s pero & avdić šovi, zatiskamo si ušesa in oči, poslušamo Bajago in in nam všečne politike. Kar rečejo oni- je sveto, kar čivkne nasprotna stran pa je frdamano.

Svoboda in demokracija sta nam postali dve odvratni stvari, ki se ju hočemo na vsak način znebiti.
Levica je s svojimi sto in eno novo stranko dobila krila in vse splošno podporo tako na državni ravni kot pri ljudstvu. Tovarne delavcem, vladanje naj ponovno preide v roke ljudstva pa so parole, pod katerimi se v aktualnem trenutku zmaguje.

Tudi včerajšnji referendum je pokazal, da Slovenci o zločinski plati preteklosti nočemo nič vedeti. Kajti če bi kaj izvedeli, ne bi bilo prav, ker potem v dejstvu, da danes slavimo iste kot pred osamosvojitvijo, ne bi bilo nobenega smisla.

Vprašanje časa je, ko bomo v šole in v urade javne uprave ponovno namestili Maršalove slike.

Domala vsak dan, ko berem časopise, imam občutek, da Slovenci ležimo na parah in počasi umiramo. In to od lastnega strupa od lastnih ran. Svet živi, se trudi za boljši jutri, gleda v prihodnost, išče nove poti in cilje, kaj pa mi? S tisočerimi okovi smo priklenjeni na preteklost in nikomur ne dovolimo, da bi nam jo vzel. Še manj pa, da bi se spovedali starih smrtnih grehov, ki nam, zaradi ignorance do pietete, ne dovoljujejo, da bi si podali roke.

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Slovenija je postala dežela lenuhov in filozofov, ki ne bodo nikoli nehali računati na to, da jih vzdržuje država.
    In Tito seveda.

  2. Ne vem kaj je postala Slovenija. Vidim Kardelja povsod. Kako so skočili v “domobransko” zastavo na tekmi proti Argentini, in nihče ne opazi da je to zastava menda iz daljnjega leta 1848.

Comments are closed.