Včeraj, 16. februarja, je godovala sveta Julijana, v koledarju označena kot devica in mučenka, in to je bil leta 1834 za Franceta Prešerna silno pomemben dan. Praznovala je namreč njegova oboževanka Primičeva Julija. Tudi takrat je ta godovni praznik sovpadel z nedeljo in v tednu zatem je tedaj ta, rosno mlada Ljubljančanka dobila darilo, kakršnega si ni mogla predstavljati nobena njena vrstnica. Če bi živel še danes, si ga predstavljam kot pravega dedca, ki bi čez dan vozil s traktorjem po vasi, nagajal policajem, se norčeval iz politikov, zvečer pa bi se ga zapil v vaški gostilni, kjer bi preganjal natakarice in druge voljne ženske. Bil pa bi tudi nevaren vsaki bandi na oblasti.
Ampak – dovolj resnobnega nakladanja, časi so zabavni, prijetni, vedri in dobrovoljni, obnašati se je treba temu primerno.
Zadnjič, ko sem hitela čez trg tisočletnega mesta, me za hip ustavi veselo in razpoloženo omizje pred nekim lokalom, ter me okara, ti, ti, ti, od kod jemlješ toliko negativizma v svojih komentarjih, so dejali. Poglej svet okoli sebe z bolj optimističnimi očmi, ni vse tako slabo, kot se vidi, so mi na koncu zaukazali.
Potem so si nazdravili, v meni pa se je utrnilo nekaj bridkega zaradi lastne črnogledosti. Sklenila sem, da jih bom ubogala in vsaj za nekaj časa gledala na svet okoli sebe drugače kot doslej.
Prva priložnost se je utrnila že takoj naslednji dan, ob podpisu koalicijske pogodbe. Ko je premierka dejala, citiram: “Za nami je prvo leto vladanja sedanje koalicije. Mirno lahko rečem, da je Slovenija danes boljša država kot pred enim letom in njeni temelji so bolj zdravi. Naš pogled je usmerjen v rast in prihodnost ter ne v arhive preteklosti…”, sem se začela na ves glas smejati, tolkla sem se po kolenih zaradi slišanega in solze smeha so mi veselo kapljale na tla.
Takšnega heca pa res že dolgo nisem slišala!
Bala sem se le, da so na isti seji legalizirali uživanje marihuane, pa so dotični – pred podpisom- pokadili kakšen joint preveč.
V bistvu je situacija, če jo vidimo skozi pivske hlape recimo, res več kot zabavna: zvišal se je DDV za 2%, zaradi česar bo vsak povprečen Slovenec olajšan še za dodatnih 300 € na letni ravni. Super, ali ne? Se tudi vi smejete?
Če se še ne, se pa sedajle začnite, ko vam povem, da smo se na črnem ameriškem trgu zadolžili za dobrih 7 milijard po povprečno obrestni meri okoli 6 %. To – preračunano – znese na glavo Slovenca okoli 3500 €.
Kljub šparanju se je povečal državni aparat za dobrih 4000 delovnih mest, kar nas bo sicer bremenilo za piškavih 150 €, zato je vriskanje in jodlanje na mestu!
Država se bo- kot kaže- polastila tudi katastrofalne naravne nesreče z žledom, saj namerava ustanoviti družbo v 100-odstotni državni lasti, ki bo mešetarila z lesom, kam bodo šli dobički, pa verjetno vedo le posvečeni.
Sicer pa je smeh pol zdravja- privoščite si ga, saj od naših zdravstvenih ustanov ne pričakujte več, da vas bodo jemali resno, ko boste zboleli. Preveč imajo opraviti s provizijami in s tem, kako bi tiste dohtarji, ki jim nočejo pripogniti vejic pri nategovanju naroda, diskreditirali in odstranili z delovnih mest.
V minulih dneh, ko sem spremljala Olimpijske igre, sem se od srca veselila z našimi, ki so zmagovali. Sem ter tja pa me je vseeno čudilo, kako to, da so jih s takšno vnemo častili in hvalili tisti novinarčki, ki so nekatere, recimo Tino Maze, še včeraj tunkali v najbolj smrdeči drek. A ker smo danes dobre volje, se ne bom zgražala, le povem vam, da takšni obstajajo, zadošča, da prelistate malo starejše časopise ali poslušate komentarje kakšne tv oddaje, zlasti komercialnega tipa.
V normalnih državah skrbijo za smeh s pomočjo klovnov, cirkusov in tv šovov, pri nas pa na malo drugačne načine.
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
